V zadnjih letih mi je bilo dano preživeti kar nekaj časa s starimi in bolnimi ljudmi. Prej veliko let nisem delala z bolniki, po prvih letih zaposlitve v bolnišnici sem službo pustila in postala "samo" mama. Mama, žena, gospodinja ...
Pred nekaj leti sem bila povabljena v hišo hospica in vanjo vstopila z nekaj strahu in veliko pričakovanji in ogromno veselja. In zelo kmalu sem ponovno začutila, kako zelo sem s srcem sestra! Koliko mi je pomenilo biti z bolnikom na tak način, kot je on potreboval. In četudi je bil morda že umirajoč, ni nikoli škoda posvetiti (se) konkretnemu človeku, kolikor on to potrebuje.
Srečevala sem se tudi z dementnimi ljudmi, skušala kakšnemu malo razsvetliti meglo v njegovi glavi. Se učila se z njimi sporazumeti, tako da je on začutil, da ga sprejemam, četudi ga včasih nisem uspela razumeti. Včasih se je v resnici odstrla kakšna mala linica, da je posijal žarek, ki pojasni kakšen trenutek ...
Dementni bolniki imajo včasih nenavadne prebliske popolnega razuma. Nekateri ohranjajo nekatere funkcije res neokrnjene še dolgo. Tako recimo lahko vidimo bolnika, ki čisto natančno poskrbi za svojo obleko in higieno; verjetno je bil vse življenje vesten, natančen, redoljuben.
Pri nekaterih bolnikih je jasno vidno, kako pride demenca kot spremljevalka določenih bolezenskih stanj ali je posledica bolezni, kapi, tumorjev itd., včasih pa enostavno pride, ne da bi kdo vedel kakšen poseben razlog, povezujejo jo tudi z dediščino oz. družinski nagnjenosti k demenci. Ko gre za zelo dementnega človeka, je težko narediti preiskave, ker ni enostavno doseči, da bi bolnik sodeloval.
Včasih ne vemo za noben vzrok, da je prišlo do demence.
V pogovorih z drugimi ljudmi o tej problematiki smo prišli tudi do razmišljanj, da je včasih videti, kot da bi človek izgubil spomin - ker se noče spominjati. Ker je preveč težkega doživel, preveč takega, česar ni predelal in sprejel, preveč tega, kar ga boli. Pa je skril "vase" in to tako temeljito, da tudi sam za tisto več ne ve.
Primer: Neka visoko izobražena gospa je bila srečno poročena, z možem sta imela tri otroke. Pa je zbolel mož in umrl. Potem sta druga za drugo umrli obe hčerki, že odrasli, ampak zelo mladi. Sin je z ženo živel daleč stran, v drugi državi in so se le enkrat letno dobili za nekaj dni. Potem je sin dobil raka in umrl.
In gospa je naenkrat dobila hudo demenco. Vse telo je videti popolnoma zdravo, vse preiskave so pokazale, da ji nič ni ...
Moja bližnja, ki mi je povedala zgodbo svoje sorodnice, je rekla, da je ob tem ona prav to razmišljala, da je prehudo vse skupaj, da bi gospa mogla razumeti in sprejeti. Pa ni mogla, ni zmogla. Zdaj je v stanju, ki kaže, da ne živi več rada ...
V primeru, da ta teza o dednosti v zvezi z demenco drži, lahko sklepamo, da ni nujno, da gre za dedovanje same demence, pač pa za "dedovanje" določenega načina reševanja oz. nereševanja problemov.
Dementni ljudje so včasih agresivni, napadalni. To sploh ni čudno, saj je vendar razumljivo, da želijo razumeti stvari, ki se jim dogajajo, pa vendar jih mnogokrat ne zmorejo. Kako bi razumeli, da je potrebno obuti čevlje, če grejo ven? Kako bi vedeli, katera je leva in katera desna stran. Kako bi vedeli, da ni vse, kar je v steklenicah, za piti.
Poleg tega marsičesa ne morejo povezovati v svojih glavah in se potem čutijo ogrožene ali tudi v nevarnosti, ko jim hoče kdo kaj dopovedati. Marsikaj se jim dogaja čisto prehitro. Morda če rečemo desetkrat, da je zunaj mrzlo in se je potrebno obleči, bodo sprejeli. Včasih je kot klik ... nekaj časa ne "prime", potem pa v trenutku klikne in bolnik razume.
Njegova razpoloženja nihajo. Res ni to prav nič čudno. Ko pa ima v glavi toliko vsega, kar morda ni na mestu, hkrati pa ni pravih povezav med vsebinami.
Tako se lahko tak človek na lepem razjezi, lahko začne jokati, ne da bi bilo videti razlog. Lahko govori tak človek marsikaj čisto nejasnega, naenkrat pa na vsem lepem pove nekaj tako stvarnega, da se spremljevalci samo čudimo.
Eden od takih stavkov pri človeku, ki ni poznal niti svojih ljudi, ki se ni več znašel niti v svojem okolju, ki ni povezoval več imen svojih družinskih članov v pravimi obrazi, je bil:
"Pridejo samo takrat, ko kaj rabijo."
Res, ta stavek je bil res biser.
Včasih ob takih bolnikih pomislim, da udarjajo iz njih stvari, ki so jih v preteklosti prizadele, niso jih sprejeli kot del življenja ... kot del njihovega življenja. Morda je v posamezniku tudi veliko jeze, ki je ni uspel kanalizirati, ki jo je skrival (verjetno tudi pred seboj), morda pometel pod preprogo. Potem pa to enkrat udari ven ... in ni videti nobenih pravih povezav.
Lani poleti je umiral moj oče. Počasi je zadnja leta postajal malo bolj pozabljiv, pozneje dementen. Prej niti ni prišlo zelo do izraza in niti ni bilo kakšnih "izpadov", dokler ni padel in bil potem v bolnišnici. Tisto v bolnišnici je bilo pa res grozno. Predvsem s stališča, da osebje "nima časa" za bolnike, zelo žalostno je to, da starega človeka (morda ne samo starih) na nek način odpišejo. Če jih bolnik ne razume, se nekateri resnično čisto nič ne potrudijo, da bi bolnik razumel. Ne vem, kako je to mogoče.
Pa mnogokrat ne potrebujemo drugega kot to, da smo razumljeni in sprejeti. Tako tisti z demenco kot tisti brez nje.
Apr 13, 2016
