Enkrat sem dobila za darilo prelepega angela. V servetni tehniki na lesu. Z napisom "hišni angel". In na zadnji strani je bila nalepka, da je od Sončka. Ooo, kako lepo.

In ko se je enkrat zgodilo, da sem potrebovala večje število prisrčnih darilc, sem se spomnila, od kod je priletel moj angel. Seveda, od Sončka! Pomislila sem, če imajo še kaj drugega prijaznega, lepega, nežnega ... Vtipkala v gugla in našla kar nekaj zadetkov! Se povezala z njimi in osebno izbirala ... dobesedno konkretno za vsakega otroka posebej.

No, in pred kratkim sem ugotovila, da bi bil tak angel, kot ga imam jaz (ali podoben), dragoceno darilo ob neki posebni priložnosti.

In sem se napovedala v Sončku. Gospa, spremljevalka "lučk" (tako smo rekli v gibanju Vera in luč tem osebam, ki jih nekaj najdem tudi v Sončku, lepo "strokovno" pravijo, da gre za Zvezo društev za cerebralno paralizo), mi je pokazala vse možne angelčke, in ko sem izbrala, me je povabila v pisarno, da plačam.

Potem je rekla, da bo poklicala še nekoga ... in kmalu pride v pisarno še en mlajši moški, ki tukaj dela (moram poiskati izraz, s katerim poimenujejo te osebe, ki tukaj delajo, osebe, ki nimajo ravno fakultetne izobrazbe, pač pa ima marsikdo od njih veliko srce). Prijazno mu je ponudila, da on spiše račun zame. Zavzeto se je lotil. Kazala mu je, kadar se mu je zataknilo, opozorila ga, ko je bilo več možnosti, da je lažje izbral pravo.

Jaz sem stala zraven ... zdelo se mi je, da so se mi odprla nebesa. Začutila sem svoj nasmeh, toplo mi je bilo pri srcu. Fant je pravilno zapisal predmete, ki jih jaz kupujem, pravilno izračunal vsoto, prevzel denar in mi dal račun. Tako, kot se šika.

Potem smo zaprli pisarno in se spet znašli v prostoru, kjer sem izbirala angelčke in kjer je tedaj nekaj invalidov delalo.

Čutila sem vse pare oči, uprte vame, pa sem jim rekla: "Kako spokojno je pri vas! Tako lepo mirno in domače!"

Zaslišim smeh!

Dva ali trije se oglasijo: "Bi morali biti tukaj pred dvema urama, tedaj ni bilo tako ... Tedaj je bilo vse kaj drugega ..." Govorijo nekoliko drug čez drugega, dobila sem občutek, da je morda bil kakšen "izpad" ...

Nasmehnem se: "Potem je pa pri vas tako, kot je v mnogih domovih. Tudi pri meni."

Lepa podoba! Zanje je tam tudi del doma!

"Veste, zdaj je po kosilu ..." "Siesta," doda drug sogovornik.

"Aha, pa ste siti in zato boljše volje."

Pritrdijo.

Tako je to, tako preprosto, tako enostavno.

In tako pomembno!

Hvaležna sem, da je pri Sončku tako toplo!