"O, lepa sem znotraj! Vsaj nekje sem lepa!" me prešine hudomušna misel, ko zobozdravnica žoka s pilico po zobnem kanalu moje zgornje sedmice in pravi svoji asistentki: "Gospa ima tako lepe kanačlke, škoda bi bilo zob izpuliti!"
Joj, lepe kanalčke imam! Vsaj nekaj lepega, pomislim in mi gre na smeh. In to znotraj! Morda zob od zunaj ni videti ravno lep, prejšnji teden se je odlomil in ne vem kakšnih pričakovanj v zvezi z njim nisem niti imela. O, koliko sem se navadila že čakati ... in koliko sem se navadila, da se mi danes ni treba sekirati, če imam zobozdravnika čez en teden, bom že tedaj zvedela, kaj si misli o mojih zobeh, sploh pa o tem revčku, ki je razpadel.
Ko sem bila pred nekaj tedni pri zobozdravnici, sem rekla, da me ta zob boli in ona je rekla, da me boli zaradi odmaknjene dlesni (kaj češ, ko se staramo, se dlesen odmika od zoba in se tako razgalja zobni vrat in potem pač lahko boli). No, in potem me je na vsake toliko zob bolel, tako scelega ... kot bi me bolela ena polna škatlica, prenapolnjena ... hkrati pa nisem bila gotova, če me ne boli tudi vzporedni zob spodaj.
No, prejšnji teden sem začutila razpoko v sedmici zgoraj ... in je bila prav vesela! Tako sem končno zares vedela, da se nekaj dogaja s tem zobom. No, potem sem nekega dne ugotovila, da sta mi odpadla dva večja koščka tega zoba (najraje bi rekla: kosa! ;) ) in evo, nastala je velika luknja, ki me ni spravila v skrbi, saj sem vendar že imela datum za zobozdravnico, predvsem sem pa vedela, da je res z zobom še kaj drugega kot le odmik dlesni ... In zdaj me tudi bolel ni več. Bolečin, ki jih ni, je pa ponavadi človek vesel.
No, in tako sem prišla danes k zobozdravnici, ki mi je nameravala narediti eno mini plombico na nekem drugem zobu, a je zdaj ta maksiluknja izsilila prednost.
Ko si je zobozdravnica ogledala moj zob in odstranila še nekaj nevemčesa, mislim, da zoba, in preiskala vse tri zobne kanale, mi je potem povedala, da sta dve možnosti, prva je, da mi zob izpuli, druga je, da mi zob zdravi in v tem primeru sta spet dve možnosti: prva je, da mi da na zob plombo, druga je, da mi vstavi štift in nanj krono (hehe, za kraljice!).
Vprašam jo: "Kako bi se vi odločili, če bi bili na mojem mestu?"
"Zdravila bi."
No, to je tudi meni najbližje ... kajti zoba, ki ga zobozdravnica izpuli, potem pač ni več ... dokler je v ustih, pa je v ustih.
"No, tale zob je precej ubog!" pravi.
"Ja, en revež je, veliko je pretrpel v mojih ustih!" se nasmehnem. "Nosil je veliko breme."
No, potem zobozdravnica čisti (ali pili kanale ali žoka vanje?) in vesela ugotovi, da je zob še živ, en kanal to dokazuje, saj me boli, zobni asistentki potem naroči, da naj za dva kanala pripravi toksovit, za dva pa legamit (legamid? ali nekaj podobnega).
No, in potem se dogaja tisto, ko ugotovim, da sem lepa znotraj :D
Kako jasno mi je, kako se ruši zdravje po stopničkah ... in če gre en zob iz ust, prevzame večje breme drug zob, prav tako vsaka plomba (zalivka), če je recimo previsoka, lahko zruši ravnovesje v ustih ... Zobozdravstvo je prava umetnost, si mislim! No, to vem že precej let. Vsaka desetinka milimetra (previsoka plomba recimo) lahko spremeni razmerje v ustih. Če zobozdravnik ne zna "prisluhniti" zobem, nastaja v ustih pacienta vse večja zgaga. Res, biti zobozdravnik je biti umetnik ... sploh ko gre za ustvarjanje novih zob :)
May 24, 2016
