Ob tem, ko sem spet razmišljala o "sos stekleničkah", sem se potem spomnila še na "sos stekleničko", ki sem jo jaz dobila - od mamice ene moje učenke. In ob tem spominu se mi je utrnila misel, kako smo si dani, da si pomagamo med seboj ... kako smo si dani, da smo celo angeli drug drugemu ...

In potem sem se spomnila na film Ime mi je Sarah, katerega del sem videla pred nekaj dnevi.

Filmski junak Charlie je - na srečanju AA, anonimnih alkoholikov - rekel, da je spoznal to:

"Vsak od nas ima marsikakšno rano. In nekatere se nikoli ne zacelijo, imamo jih vse življenje. Smo pa mi tisti, ki lahko drug drugemu pomagamo obvezovati rane ..."

Kakšno misel je izrekel nek ... Hello? Tole: Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)

Tako je, vsak od nas ima kakšno rano, nekateri zelo hude. Nekatere rane so trajne, se ne zacelijo, vedno jih bomo čutili. Vsak dotik ostaja boleč. Vsaka "vremenska sprememba" povzroči dodatne bolečine.  Brazgotine ostajajo trde in neprožne. A kljub vsemu: z njimi se moramo navaditi živeti. Jih vključiti v svoje življenje. Sprejeti, da so.

In še kako pomembno je, kako ravnamo z ranami, s svojimi in z ranami drugih.

Ne se vedno izogibati vsakemu dotiku ... udje, ki niso v rabi, včasih za/krnijo ... Ampak potrebno je biti sočuten in previden, kadar se človek dotika ran.

Zdi se mi, da si večina od nas od vsega najbolj želi, da bi naši bližnji čutili z nami ...

Bodimo angeli drug drugemu ...

---

In zakaj me je pritegnil film Ime mi je Sarah?

Zato, ker se dotakne in dotika resnično človeškega - o delu tega sem govorila že zgoraj. Videla sem sicer le del filma, vendar mi opis filma, ki sem ga kasneje našla na spletu, ni povedal tega, kar me je pritegnilo ob filmu.

Zelo blizu mi je tematika, anonimni alkoholiki, njihova srečanja. Njihova molitev, s katero so, z roko v roki, vsaj v tem filmu, zaključili srečanje:

Bog, daj mi sproščenost,
da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti.
Pogum,
da spremenim stvari, ki jih lahko.
In modrost,
da spoznam razliko.

---

Izkazalo se je sicer, da Sarah sicer ni alkoholičarka, vendar ji skupnost AA kljub temu koristi, saj vključenost v neko dobro skupino in delo na sebi pomaga človeku rasti.

In še nekaj se me je zelo dotaknilo: Ko sta se Sarah in Charlie zbližala, si je on želel več kot samo poljub, ona pa je rekla, da je sklenila, da ne bo šla z moškim v posteljo, če ne bo z njim poročena. Doživela je že veliko bolečin in noče jih doživeti še več ...

Tako videti to področje je na nek način tako starodavno, tako odmaknjeno ... in vendar tako prvinsko!

Na spletu je precej filmčkov, morda je tudi celoten. Tisti, ki bo želel, bo že našel ...

Vsem želim lepih in dobrih, predvsem pa pristnih občutij in spoznanj ob vsem tem!

Takih, ki kvalitetno spreminjajo življenje ...