Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.
Kafka se je ponudil, da pomaga poiskati punčko in dogovorila sta se, da se sestaneta naslednji dan na istem mestu.
Ker ni mogel najti lutke, ji je sestavil pismo v imenu izgubljene lutke in ji ga prebral, ko so se srečali: "Prosim, ne žaluj za menoj, odpravila sem se na potovanje, da vidim svet. V pismih ti bom opisala svoje dogodivščine." To je bil začetek številnih pisem. Ob vsakem srečanju ji je Kafka prebral te pazljivo izmišljenje zgodbe o dogodivščinah njene punčke. Malčica je bla potolažena.
Ko so se srečanja končala, ji je Kafka podaril novo lutko, ki pa je bila očitno drugačna od prvotne lutke. Priloženo pismo je pojasnilo: "Moja potovanja so me spremenila."
Mnogo let pozneje je tedaj že odrasla deklica našla pismo, shranjeno v neopaženem žepku pri oboževani nadomestni lutki. Na kratko je pisalo:
"Vsako stvar, ki jo ljubite, boste sčasoma izgubili, vendar se na koncu ljubezen vrne v drugačni obliki."
Kafka in lutka, Vsakodnevnost izgub (Pervasiveness of Loss)
Jul 19, 2018