Na veliko soboto pride k blagoslovu jedi mlada družina z dvema otrokoma, fantkom in punčko. Punčka je malo večja in mirno sedi z mamico in očkom v klopi, fantek je pa star kakšne tri leta ali morda še manj. Sedi med staršema. No, in ko se še "nič" ne dogaja, sedi, binglja z nogami, potem pa naenkrat

"A veste, zakaj so breze bele?" me vpraša stara gospa, ko sva skupaj zunaj. Ko vidim navihane kotičke ust, komaj čakam, da mi pove: "Zato, da vejo starši urezat šibo, če je deca poredna!" ------ Seveda vem, da gospa ni za pretepanje, hec je pa vendar hec.

Malo pred drugo  - ali morda pred tretjo, kdo bi tedaj natančno videl kazalce na ročni uri! - me zbudi vpitje, pravzaprav klicanje na pomoč! "Pomagajte mi, sama sem, ne zapustite me ..." Vstanem in grem na balkon, da bolje slišim. Res. Vsaj sto metrov stran je najbrž lokacija, od koder prihaja vpitj