Naletela sem na naslov filma, ki so ga predvajali v Kinodvoru. Filma za otroke. Jakec naroči bratca. Verjetno vsak od nas pozna otroka, ki si želi bratca ali sestrico in nam je tako ta tematika domača. Spominjam se, kako sem jaz v nekem obdobju, po odkritju tega, kje dojenček zraste, svojo mamo dod

"Zbežala bom od doma. Kar šla bom. Ne zdržim več doma ..." Tako nekako je zapisalo neko dekle na svojem blogu. Pred precej leti. Komentatorji so napisali vse sorta, niti se ne spominjam, kaj. Meni se je zdelo, da je to pretežak problem, da bi se o tem bolj ali manj debatiralo v javnih komentarjih, p

Dvajset let. Veliko, malo? Dvajset let je danes od pogreba moje mame. Dvajset let in dva dni od njene smrti. Prikličem si njen obraz ... najbolj močan spomin njene podobe je tisti, ko sedi za kolovratom in prede volno ... Morda je za to "kriva" fotografija, ki mi pomaga ohraniti spomin. Sicer pa ti

Dementen je, so povedali, ko je prišla v službo.Ko je vstopila v sobo, je gospod telefoniral.Zanj je bila nova, jasno je pokazal, da je ne pozna. In da ne ve, kaj bi z njo.Dal ji je vedeti, da je ne potrebuje, on seveda telefonira."Na svidenje, gospa!"Nasmehnila se mu je in sprejela, da je on ne

V prepletu (svojih) misli ob Tajinem prispevku (Ljubljena po moje) in razmišljanju o moji mami (ob obletnici njene smrti - Mama, pišem ti pismo) sem naletela še na en svoj prispevek, kjer se sprašujem o polnem življenju - Od česa je odvisna sreča? Kaj je polno žovljenje? Kako vidim, s čim se pravzap

Dolgo časa čutim neke misli v sebi, mesece, leta, me bolijo, tiščijo, včasih mi ne dajo spati ... jih skušam ubesediti, pa ne najdem besed ... razmišljam o naslovu, na koncu se mi utrne - greh sveta. Greh sveta. Lahko izraz ni čisto pravi, a meni pove prav to, kar želim izraziti. Grozo in nemoč ob n

Pred kratkim sem naletela na prisrčen film, ki lahko marsikomu kaj dobrega pove! Sploh pa nam, "utečenim" zakoncem :) Lahko ostanemo predvsem pri filmski zgodbi in se ob njej tudi prisrčno nasmejimo. Nasmejimo ob prizorih, ko je jasno, da se imata Kay in Arnold rada, pa vendar se nekako ne upata več

Veliko razmišljam o svojih učencih. O tem, kar pripovedujejo, pišejo, rišejo, kažejo skozi svoje obnašanje, kar slutim in čutim ob njih. In skušam v naše skupne ure vnašati to, kar čutim, da otroci potrebujejo. Tudi ob težkih dogodkih, ki se jim dogajajo, se skušam ustaviti, se pogovoriti o tem, kol

Spominjam se, kako se je majhen otrok, ki še ni znal niti brati, pohvalil, da je dobil za darilo - tablico. Jaz sem pozijala od začudenja: "Zakaj le, saj še ne znaš brati in pisati!" "Ja, za igrice!" se je smejal otrok. Res, nisem mogla razumeti. In tudi zdaj ne razumem, ker starši tako radi dajo