Februarja je vlada imenovala dr. Jožeta Podgorška za varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano.
Kaj se je dalo postoriti v dobrem mesecu opravljanja funkcije?
Začetek dela varuha je sovpadal s posvetom Zadružne zveze Slovenije, kjer sem srečal deležnike v prehranski verigi. V okviru posveta je bila okrogla miza, na kateri so sodelovali deležniki v verigi od njive do mize, med njimi tudi predstavniki trgovcev. Slednji so vsi po vrsti zagotavljali, da so zelo zainteresirani za odkup kakovostnih domačih kmetijskih pridelkov in izdelkov, da jih bodo pošteno plačali … Tem trditvam sem oporekal. Imam lastne izkušnje in vem, da so bili pri vseh treh najve- čjih trgovcih prisotni primeri nepoštenih praks. In tu je srž problema. Nepoštene prakse pomenijo negotovost in ote- žujejo dolgoročne naložbe v kmetijo.
Potrošniki lahko k pravičnejšim odnosom prispevajo tako, da dajo ob nakupu prednost slovenskim živilom.
Vendar naj poudarim, da moj namen ni odpirati novih front. Nam bo koristil le partnerski odnos. V prvi fazi bom deležnike, ki izvajajo nepoštene prakse, neposredno opozoril. Vsakega posamezno in potem se bomo pogovorili o odpravljanju nepravilnosti.
Na varuha se bodo obračali predvsem šibkejši členi verige …?
Tako je. Pred kratkim sem slišal posrečeno primerjavo. Pisarna varuha bo spovednica, varuh pa spovednik. Ta bo lahko brez tveganja, da bi imel poslovne težave, povedal greh in zamol- čal tistega, ki je nanj opozoril. Varuh bo lahko neobremenjeno opozarjal na nepravilnosti. Najprej imamo pred očmi nepoštene odnose trgovcev, vendar so primeri tudi med kmeti in zadrugami ter živilskopredelovalno industrijo. Največkrat je to neredno plačevanje. Moram pa povedati nekaj tudi v prid trgovcev. Pred leti so marže pri zelenjavi znašale tudi do 400 odstotkov, sedaj pa so do 150 odstotkov.
Koliko lahko varuh posega v odnose?
Varuh nima pooblastil za neposredno poseganje v pogodbene odnose. Uradno ne more zahtevati pogodb in sankcij. Lahko pa posreduje primere na Agencijo za varstvo konkurence (AVK), ki lahko ukrepa. Ta lahko zahteva poročila za trgovske verige o rokih plačil. Neplačevanje v roku, ki je opredeljeno v pogodbi, lahko sankcionira. Varuh lahko namigne, kaj naj AVK preverja, zato je AVK pomemben sogovornik varuha.
Dosegljivost varuha: vsak torek od 13.–17. ure na MKGP, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana, pisarna št. 410, tel.: 01 478 90 87,
e-naslov: joze.podgorsek@gov.si.
Koliko lahko k pravičnejšim odnosom od njive do mize prispevajo potrošniki in kaj s tem pridobijo?
Potrošniki lahko reagirajo na različne načine. Pri preprečevanju primerov nepoštenih praks so najmočnejše »orožje« dejstva, takoj za njimi pa potrošniki – javnost, saj se je vsi bojijo. Ob preprečevanju primerov slabih praks lahko pridobijo potrošniki na varni hrani ob pogoju, da bo veriga trajnostna in trdna – da ne bo nihče nikogar uničeval na račun lastnih dobičkov. Potrošniki lahko k pravičnejšim odnosom prispevajo tako, da dajo ob nakupu prednost slovenskim živilom. Tu je moč potrošnikov. Hkrati lahko ob opozarjanju na primere nepoštenih praks le-te prepoznajo in se odločajo za nakupe, ki temeljijo na trajnostni prehranski verigi.
Najmočnejši člen v verigi so trgovine, najšibkejši so kmetje. Kje je živilskopredelovalna industrija (ŽPI)?
ŽPI je precej nebogljena. Je v primežu med kmeti in trgovci in jo stiskajo z obeh strani. Nisem si mislil, da je med trgovci in ŽPI toliko nepoštenih praks. Pri teh so trgovci zelo inovativni, v pogodbah so vedno nove postavke, ki zmanjšujejo prihodke dobaviteljev.
Za našo ŽPI je pomembna sprememba lastništva najve- čjega trgovca. Mesne izdelke, trajno mleko in še kaj je mo- žno brez težav prepeljati na ve- čje razdalje. Tako je bil npr. na policah največjega trgovca pred velikonočnimi prazniki dalmatinski pršut, ki ga je marsikdo kupil, saj ga je zanimalo, kakšen je. S tem se je zmanjšala prodaja kraškega pršuta. Tako se dogaja tudi pri drugih trajnih izdelkih.
Ključno je povezovanje med kmeti in zadrugami, pa tudi med zadrugami.
Drugačen je položaj pri pridelkih, ki slabše prenašajo transport, zato so to priložnosti za našega kmeta.
Kot varuh boste imeli pregled nad slabimi in dobrimi poslovnimi praksami. Lahko navedete že kakšen primer?
Skoraj v vseh segmentih so primeri nepoštenih praks. Od tega, da se ne upoštevajo zaveze o neto neto ceni, da trgovci uveljavljajo super rabate, super rabat 1, super rabat 2, kalo …, ki gredo tudi preko devetih odstotkov. V finančnem toku pa so se pojavila podjetja – posredniki, ki niso banke. Preko njih želijo trgovci plačevati dobaviteljem in to vzame dobavitelju še slab odstotek zaslužka.
Slovenski kmetje imajo večinoma šibko pogajalsko izhodišče. Kako bi ga lahko izboljšali?
Nič novega ne bom povedal. Ključno je povezovanje med kmeti in zadrugami, pa tudi med zadrugami. Primer uspe- šnega sodelovanja je med eno večjih vrtnarskih kmetij na Dolenjskem in Kmetijsko zadrugo Krka. Na kmetiji pridelajo okrog tisoč ton zelenjave in vso prodajo preko zadruge. To je četrtina zelenjave, ki jo odkupi KZ Krka. Gre za trajno sodelovanje, kjer zadruga kmetiji dobavlja repromaterial po ugodnejših cenah, saj kmetija plačuje vnaprej, prav tako pa tudi zadruga plačuje pridelke z avansom.
Marjan Papež