Izvajanje investicije je zahtevno strokovno delo; še posebej je pomemben nadzor nad izvajanjem del. Prva in hkrati največja nevarnost je zagotovo ta, da se investitor kot laik, brez ustreznega strokovnega znanja in brez ustrezne strokovne pomoči, samostojno poda na pot investitorstva. Izkušnje kažejo, da investitorji zelo pogosto izvajajo postopke samostojno vsaj do pridobitve gradbenega dovoljenja, kasneje pa investicijo nadaljujejo skupaj z nadzornikom. Investitorji običajno menijo, da je projektant njihov pomočnik. To seveda ne drži. Investitor sklene s projektantom Pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije, ki ima značaj podjemne pogodbe. Podjemna pogodba narekuje naročniku (v tem primeru investitorju), da delo (projektno dokumentacijo) naroči, kar pomeni, da določi predmet pogodbe, da delo spremlja oziroma nadzira, kar pomeni, da lahko daje navodila za izdelavo projektne dokumentacije, in da projektno dokumentacijo tudi prevzame. Investitor je v skladu z določili Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na podjemno pogodbo, dolžan pregledati projektno dokumentacijo in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti projektanta. Po pregledu in prevzemu opravljenega dela projektant (podjemnik) ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih investitorju ni pokazal. Kako naj neuki investitor nadzira projektanta? Projektant predstavlja v odnosu do investitorja torej nasprotno pogodbeno stranko. Res je, da projektanta vežejo pri njegovem delu dolo- čena načela, kot je npr. načelo dobrega strokovnjaka, toda ne glede na to bo projektant v primeru spora z investitorjem branil svoje interese in ne interesov investitorja. Investitor, ki se običajno na predpise o projektiranju in pridobitvi gradbenega dovoljenja ne spozna, potrebuje že v tej prvi fazi investicije svojega strokovnjaka, ki se na to delo spozna, in ki po pogodbi, ki jo investitor sklene s projektantom, predstavlja investitorja in ščiti njegove interese. V trenutku, ko je investitor prevzel projektno dokumentacijo brez pripomb, namreč nanj preide tudi tveganje iz naslova projektne dokumentacije (dodatna dela, rok dokončanja idr.). PGD kot izvirni greh podražitev in podaljšanja roka dokončanja Izvirni greh, ki običajno spremlja investitorja vse do končane gradnje in pridobitve uporabnega dovoljenja, se torej pojavi že v prvi fazi gradnje, to je v fazi izdelave projektne dokumentacije. Druga velika nevarnost za investitorja pre- ži v pridobivanju ponudb in izbiri izvajalcev gradbenih in obrtniških del na osnovi PGDprojekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. PGD dokumentacija je običajno za potrebe hitre pridobitve gradbenega dovoljenja izdelana ohlapno, kar pomeni, da mnoga dela in materiali, potrebni za dokon- čanje del, v PGD niso zajeti. S PGD mora biti pokazano, da bo bodoči objekt zgrajen skladno s prostorskimi akti in drugimi projektnimi pogoji ter da bo izpolnjeval ostale bistvene zahteve. To samo po sebi ne predstavlja problema, v kolikor investitor na podlagi popisov iz PGD ne načrtuje finanč- ne konstrukcije in ne izbere izvajalca gradbenih in obrtni- ških del oziroma ne sklene z njim/i gradbene pogodbe. Projektna dokumentacija, ki je primerna za izvedbo, je PZI-projekt za izvedbo.  Razlike med popisi del v PGD in PZI so običajno zelo velike, zato investitor včasih do- živi pravi šok, ko se po pridobitvi gradbenega dovoljenja in po sklenitvi gradbene pogodbe z izvajalcem že ob samem pri- četku izvajanja del najprej soo- či z dejstvom, da mora skleniti z izvajalcem aneks h gradbeni pogodbi, ki občutno poveča pogodbeno vrednost in podalj- ša rok dokončanja del. Pri izdelavi projektne dokumentacije (PGD-projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in PZI-projekt za izvedbo) je izrednega pomena, da so v projektih in v projektantskem predračunu, ki je podlaga za zbiranje ponudb izvajalcev gradbenih in obrtniških del, zajeta vsa dela. V kolikor projektna dokumentacija ni izdelana celovito in ne zajema vseh potrebnih del, nastane tekom izvedbe del potreba po dodatnih delih. Investitorji napačno sklepajo, da jim klavzula »ključ v roke« v gradbeni pogodbi z izvajalcem gradbenih in obrtniških del zagotavlja, da bo izvajalec zgradil objekt brez dodatnih del. Klavzula »ključ v roke« izključuje le viške in manjke tistih del, ki so zajeta v ponudbenem predračunu, nikakor pa ne izključuje dodatnih del, saj so dodatna dela tista dela, ki s pogodbo niso bila dogovorjena. Največ slabe volje med investitorji nastane prav zaradi večkratne potrebe po sklenitvi dodatkov (aneksov) k gradbeni pogodbi med samo gradnjo, ki podražijo investicijo in podaljšujejo rok dokončanja del. Investitor si običajno sredstva za investicijo rezervira oziroma zagotovi (kredit) na podlagi projektne dokumentacije, torej pred pričetkom gradnje. Potreba po dodatnih delih pa nastane med samo gradnjo, kar predstavlja za investitorja velik problem. Ta problem je še posebej velik pri tistih investitorjih, katerih investicija je financirana tudi z evropskimi sredstvi, saj terja nastanek dodatnih del dodatna utemeljevanja. Neustrezna utemeljevanja lahko imajo za posledico izgubo evropskih virov financiranja. V tem primeru je tveganje za investitorja lahko usodno, saj investitor investicijo običajno financira s kreditom poslovne banke, ki ga po uspešno končani investiciji zapre s pridobitvijo evropskih sredstev. V primeru, če finančna konstrukcija temelji na pridobitvi evropskih virov, ki kasneje ne bi bili odobreni, mora investitor sam vračati kredit, kar lahko povzroči njegovo insolventnost in ga privede celo do osebnega stečaja.                      Porok za stabilnost in varnost so dobri temelji Tako kot so dobri temelji vsakega objekta podlaga za stabilnost in varnost tega objekta, je dobra projektna dokumentacija temelj za finančno stabilnost in varnost investicije. Lahko bi trdili, da so problemi pri izvajanju investicije v korelaciji s tem, ali imajo investitorji v fazi izdelave projektne dokumentacije ustrezno strokovno pomoč. Tudi sicer naše izkušnje kažejo, da imajo investitorji največ te- žav prav na področjih oziroma iz pogodb, ki so jih urejali sami oziroma pri katerih niso imeli strokovne pomoči. Vsekakor je za investitorje, ki sami nimajo strokovnega znanja za izvajanje investicije, nujno, da jim celotno investicijo, vse od izdelave projektne dokumentacije do razpisa za izbor najustreznej- šega ponudnika za izvedbo del, priprave gradbene pogodbe in gradbeni nadzor, vodi strokovnjak, ki ima za to potrebno znanje in izkušnje. Investitor naj torej v svoje dobro najprej poskrbi za zaščito svojih interesov in naj v ta namen najprej sklene Pogodbo o svetovalnem inženiringu in šele nato Pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije in Gradbeno pogodbo. »Dušan Pavčnik, »dipl. inž. el., dipl. ekon.;odgovorni nadzornik, »dr. Cvetka Tinauer, direktorica in avtorica učbenika Osnove obligacijskega prava

Prireja mleka ostaja eden od ključnih sektorjev v slovenskem kmetijstvu. Po dosegljivih podatkih v Sloveniji proizvedemo okoli 500 milijonov litrov mleka na leto. Okoli tretjino ga izvozimo v Italijo, Avstrijo in zadnja leta tudi na Hrvaško. V EU se cena surovega mleka v povprečju giblje okoli 32 centov na liter. V Sloveniji se le-ta giblje okoli 29 do 32 centov za liter. Glede na dostopne informacije imajo velike težave predvsem države, ki so izvažale v Rusijo. Slednje beležijo ceno mleka le okoli 22 centov na liter.                              Skrb ali izziv Za večino pridelovalcev mleka v EU je ukinitev mlečnih kvot izziv, vendar hkrati velika skrb, kako preživeti na prostem trgu. Študije nakazujejo na to, da lahko pričakujemo znižanje cen surovega mleka in posledič- no upad pridelovalcev mleka, ki pa naj ne bi bil drastičen, saj Slovenija že do sedaj ne dosega mlečnih kvot. Trenutne priprave na odpravo mlečnih kvot so potekale predvsem na večjih ambicioznih in razvojno naravnanih kmetijah v smeri večje specializacije in proizvodnje. Na manjših kmetijah pričakujemo vrsto ukrepov, ki bodo izvedeni na strani zmanjšanja proizvodnih stroškov. Ukinitev kvot bo vsekakor vplivala na tržno ceno mleka. Po predvidevanjih se bo cena mleka v prihodnje znižala, cena krme ostaja konstantna, obrestne mere pa bodo odvisne od gibanja cen energentov. Predvidevajo se tudi uvedbe taks v povezavi s toplogrednimi plini. Omejujoči dejavniki za razvoj sektorja so nove naložbe in omejenost kmetijskih zemljišč. Glede na dosedanje študije se predvideva, da bodo viški mleka najvidnejši ravno v drugi polovici leta 2015. KGZS vidi potencial v boljši povezanosti celotne mlečne verige tako na strani proizvajalcev kot odkupovalcev. Pomembno je, da trg z mlekom gledamo tudi na svetovni ravni, kjer povpraševanje po mleku in mlečnih izdelkih narašča. Evropska unija kot ena izmed najvidnejših proizvajalk tu igra pomembno vlogo. Prav tako je Slovenija kot članica EU tradicionalno proizvajalka mleka, ki lahko s svojimi naravnimi danostmi in velikim dele- žem travinja proizvaja kakovostno mleko.  Kje so rešitve Nekateri vidijo rešitev v predelavi mleka v mlečne izdelke. Vendar realno gledano to verjetno ne more biti rešitev za vse kmete, ki se ukvarjajo s prirejo mleka. Mleko kot surovina je proizvod z majhno dodano vrednostjo in se šteje za osnovno živilo, zato je njegova cena relativno nizka in v nekaterih primerih ne pokriva proizvodnih stro- škov, zato je pomembno, da se mleku doda dodana vrednost. To lahko storijo manjše kmetije z uvedbo dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, kot so pridelava ekološkega mleka, sirov, jogurtov ipd. Preusmeritev v kakršno koli tehnologijo tako reje kot predelave pa je ekonomsko vprašljiva in odvisna od finanč- ne stabilnosti posamezne kmetije oziroma kmetijskega gospodarstva. KGZS meni, da morajo na tem področju pomembno vlogo odigrati odkupovalci mleka in predelovalci (mlekarne). V Sloveniji proizvajamo kakovostno mleko, ki ga lahko predelamo v visoko kakovostne proizvode, zato je pomembno, da mlekarne odkupijo in predelajo čim več slovenskega mleka. Od države oziroma pristojnega organa pričakujemo, da bo pravočasno začutila pojav morebitne krize in da bo pravočasno pričela z izvajanjem interventnih ukrepov kmetijske politike (podpiranjem proizvodnje, organiziranjem in trženjem prireje in predelave mleka). Glede sektorja mleka v KGZS podpiramo pobudo o posebnih ukrepih za hribovsko gorske regije. Slovenija ima namreč proizvodnjo mleka v pretežnem delu koncentrirano v hribovsko gorskih območjih, saj se iz teh območij odda okoli 45 % mleka od celotno oddane količine mleka v Sloveniji (v celotnem območju z omejenimi dejavniki se odda 61 % mleka). Nekaj predlogov za rešitev: • podpora investicijam za male kmetije v okviru PRP razpisov (hlevi in hlevska oprema za male kmetije, predelave) – sedaj male kmetije izpadejo zaradi meril, • naložbe v avtomatizacijo in robotizacijo procesov (molzni sistemi, roboti, krmilni avtomati tudi za voluminozno krmo, mešalni avtomati/roboti), • naložbe v hleve, • izobraževanje kmetov s področja prireje in predelave – ukrep 111 (za kmete brezplačno), • spremembe davčne in dohodninske zakonodaje ter nepremičninske zakonodaje (predkupne pravice ), • spremembe zakonodaje s področja gradenj (od zamisli do popolne gradbene dokumentacije tipskega objekta v enem mesecu), • izdelava javne brezplačne gradbene dokumentacije tipskih objektov za osnovno in dopolnilno dejavnost, ki jo posameznik lahko takoj naroči in uporabi v postopku pridobivanja gradbene dokumentacije in izvedbe investicije. »Alberta Zorko

Poleg dnevnega prirasta je pomembna predvsem klavna kakovost pitancev. V Sloveniji je govedoreja najpomembnejša živinorejska panoga. Kmetije, ki redijo krave molznice, so v zadnjih dveh desetletjih močno povečale črede, kmetije s pitanjem goveda pa staleža bistveno ne povečujejo. Verjetno je razdrobljena proizvodnja eden od vzrokov, da je dnevni prirast pitancev prenizek in se ne povečuje. Poleg dnevnega prirasta je pomembna predvsem klavna kakovost pitancev. Na klavno kakovost vplivajo predvsem starost oziroma telesna masa živali, pasma oziroma genotip, prehrana oziroma intenzivnost pitanja, spol, ravnanje z živino pred in med zakolom ter z mesom po zakolu. Na liniji klanja razvršča in ocenjuje trupe pooblaščena organizacija (Bureau Veritas), v Centralni podatkovni zbirki Govedo pa so zbrani podatki o starosti, pasmi in spolu goveda. V tem sestavku so uporabljeni nekateri podatki, ki so jih objavili sodelavci Kmetijskega in- štituta Slovenije v nalogi Zakol in klavna kakovost goveda v Sloveniji v letu 2013. Starost oziroma telesna masa ob zakolu S starostjo se bistveno spreminja barva in ostale senzorične lastnosti mesa. Zato tudi ločimo klavne kategorije goved od telet, preko mladih in starejših bikov, telic, mladih do starih krav in volov. V kategorijo »A - mladi biki« se razvrščajo pitanci, ki so ob zakolu stari 12–24 mesecev. Biki, starejši od dveh let, se razvrščajo v kategorijo »B - starejši biki«. V Slovenji se prevelik delež pitancev razvršča v kategorijo B. V letu 2003 je bilo med vsemi zaklanimi biki 18 odstotkov starejših od dveh let, v letu 2013 pa kar 34 odstotkov. To pomeni, da se je povprečna starost pitancev ob zakolu v zadnjih desetih letih celo pove- čala. Povprečna starost ob zakolu je povezana s povprečnimi dnevnimi prirasti, ki so v Sloveniji prenizki. Pričakovali bi, da bodo mase trupov starejših bikov bistveno večje od mase trupov mladih bikov, vendar so bili v letu 2013 trupi starejših bikov težji le za 16 kg. Pasma oziroma genotip V preglednici so prikazani dnevni prirasti in klavna kakovost bikov po pasmah, ki so v Sloveniji najbolj zastopane, ter križanci z mesnimi pasmami. Po prirastu odstopa lisasta pasma (962 g/dan), biki rjave in črno-bele pasme zaostajajo za okrog 150 g. Mesnatost in zamaščenost sta ocenjeni s 15-stopenjsko lestvico, pri čemer pri mesnatosti ocena 15 pomeni najboljšo mesnatost, 1 pa najslabšo. Pri zamaščenosti je optimalna zamaščenost v razredih od 4 do 9. Nižji razredi pomenijo preslabo zamaščenost, višji pa premočno. Tudi pri mesnatosti je lisasta pasma boljša od rjave za dobra dva razreda, od črno-bele pa za več kot 3,5 razreda. Zanimive so tudi primerjave med biki čistih pasem in križanci z mesnimi pasmami. Pri lisasti pasmi so križanci z mesno pasmo priraščali le 19 g več, mesnatost pa je bila boljša za manj kot en razred. Pri rjavi in črno-beli so razlike med čisto pasmo in križanci večje. Pri rjavi pasmi je bil prirast križancev za 72 g višji, mesnatost pa boljša za dva razreda. Pri črnobeli pasmi je bil prirast križancev z mesno pasmo višji kar za 114 g, mesnatost pa za boljša za skoraj tri razrede. Pri zamaščenosti med pasmami niti med pasmami in križanci ni velikih razlik, vsekakor pa ne tolikšnih, da bi to vplivalo na ceno klavnih polovic. Prehrana in intenzivnost pitanja S prehrano lahko bistveno vplivamo na dnevne priraste in klavno kakovost. Marsikdo se boji, da bo z večjim dodatkom močne krme v obroku povzro- čil večjo zamaščenost bikov. Z višjimi prirasti se izboljšuje klavna kakovost – boljša je mesnatost, zamaščenost pa se ne poveča oziroma ne toliko, da bi to vplivalo na znižanje odkupne cene klavnih polovic. Brez dodatka močne krme pitanje ne more biti uspešno. V obrokih s koruzno silažo pogosto primanjkuje beljakovin (tropine oljnic, močna krma z ureo …), pri pitanju le s travno silažo in mrvo pa moramo dodajati predvsem energijsko bogato krmo (npr. koruzo, žita …). Dnevnemu obroku dodamo tudi mineralno-vitaminsko mešanico, da pokrijemo potrebe po mineralih in vitaminih. Spol V Sloveniji spitamo tudi nekaj telic. V letu 2013 je bilo zaklanih 13 odstotkov telic in 87 odstot kov bikov. Telice se s starostjo oziroma višjo maso hitreje zamastijo, zato gredo v klanje pri nižjih masah (povprečna masa trupa 261 kg), tudi dnevni prirasti so za okrog 35 odstotkov nižji kot pri mladih bikih. V primerjavi z biki imajo telice nekoliko slabšo konformacijo (za 1,2 razreda), so pa bolj zamaščene. Pri bikih se v razrede z močno oziroma zelo močno zamaščenostjo razvršča okrog 3 odstotke živali, pri telicah pa je takih kar okrog 20 odstotkov. »Franc Pavlin, KGZS – Zavod Kranj

Po zaslugi KGZS se le premika na bolje pri urejanju občinskih cest na zasebnih zemljiščih. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije smo že večkrat opozarjali na primere, ko je cesta ali njen del z občinskim odlokom kategorizirana kot javna cesta ali javna pot, zemljiškoknjižno pa je zemljišče pod cesto ali potjo (še vedno) v zasebni lasti, ob čemer lastniku ostane zgolj gola lastninska pravica. Državni svet je konec marca pripravil posvet z naslovom Urejanje problematike kategorizacije občinskih cest, ki potekajo prek zasebnih zemljišč. Pozivi k ureditvi stanja Državni svet je organiziral posvet, saj so v zadnjih letih občine deležne večjega števila pozivov, naj intenzivneje pristopijo k reševanju problematike kategoriziranih občinskih cest, ki potekajo preko zasebnih zemljišči, in poskrbijo za ureditev lastninskih razmerij ali izvzamejo zemljišča iz kategorizacije občinskih cest. Navedeno od občin zahteva veljavna zakonodaja in Ustavno sodišče, ki razsoja v korist lastnikov zemljišč in razveljavlja občinske odloke o kategorizaciji občinskih cest, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča (brezplačnega prenosa, odkupa ali menjave) ali ga ni razlastila.  Pravni pogled Na nujnost aktivnejšega urejanja lastninskih razmerij na zemljiščih, po katerih potekajo kategorizirane občinske ceste, smo na posvetu v imenu lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč opozorili predstavniki KGZS. Varuhinja človekovih pravic je predstavila aktivno udeležbo v sodnih postopkih (opozorila o nezakonitem in neustavnem občinskem odloku pri odločanju o prometnih prekrških). Poslanec Lah je pojasnil nujnost dopolnitve predpisov, ki urejajo razlastitev in postopek parcelacije, Kobetič pa je kot geodet iz prakse opozoril, da je potrebno vedno skrbno pretehtati javni interes za obstoj občinske ceste. Ocena dejanskega stanja Kot je poudaril Kovačič iz Inženirske zbornice Slovenije, pavšalne analize podatkov zemljiškega katastra kažejo, da je več kot 23 tisoč kilometrov kategoriziranih cest v Sloveniji neodmerjenih in/ali zemljiškoknjižno neurejenih. Problematika se na lokalnih ravneh kljub vsem pobudam občanov in državnih organov ne rešuje sistemsko. Lokalne skupnosti imajo vedno večje te- žave zaradi neurejenega stanja, zlasti zaradi pogostih izvzemov iz javnega dobra, težav s planiranjem in razvojem prostora ter poselitve, spremembe uporabe lokalnih cest (npr. za turistični in rekreacijski namen), nezmo- žnosti sofinanciranja ureditev teh cest in druge gospodarske javne infrastrukture iz javnih virov, pogoste so tudi tožbe lastnikov zemljišč. Predlogi za rešitev Udeleženci posveta so se strinjali, da stanja, ki je nastajalo desetletja, zagotovo ni mogoče rešiti takoj. Na KGZS menimo, da je potrebno problem reševati sistemsko in proaktivno ter pri- čakujemo, da bo zakonodajalec poskrbel za ukrepe, ki bodo zagotovili urejeno in predvsem zakonito stanje. Od občin pričakujemo največjo možno mero sodelovanja in pripravljenosti za rešitev spornih situacij ter zavračamo ignoranco in pasivnost nekaterih občin, ki so jim občani posredovali svoje legitimne in legalne zahteve za ureditev stanja. Predlagamo, da občine proaktivno pristopijo k lastnikom in jih same obveščajo o re- ševanju težave. Občine naj tudi analizirajo, katere ceste so prioritetne za potrebe občine in njenih prebivalcev ter jih je smiselno obdržati ali na novo kategorizirati kot občinske ceste. Legalno stanje naj se najprej vzpostavi predvsem na navedenih občinskih cestah. Glede na to, da je rok 1. april 2012, ki ga je Zakon o cestah določil za ureditev stanja, že minil, predlagamo, da se določi nov skrajni, a realni rok, do katerega morajo lokalne skupnosti pridobiti zemljišča pod kategoriziranimi občinskimi cestami (na podlagi brezplačnih prenosov, odplačnih prenosov ali razlastitev). Državni organi naj prav tako zagotovijo podatke o kategoriziranih občinskih cestah, ki potekajo preko zasebnih zemljišč, in v čim večji možni meri sodelujejo z občinami. Občinske ceste na zasebnih zemljiščih so v večjem delu več desetletna sistemska napaka, zato predlagamo, da se občinam del finančnih sredstev za odkup zemljišč zagotovi iz državnega proračuna. Država mora prevzeti pobudo Državni svet bo pobude, ki so bile zbrane na posvetu, posredoval pristojnim državnim in lokalnim institucijam. Prepričani smo, da bo morala tudi država aktivno pristopiti k reševanju problematike: opozarjanje na izvirne naloge občin je sicer pravno korektno, dejansko pa ne nujno potrebno, saj v večini občin obstaja volja urediti status zemljišč pod občinskimi cestami, finančno problematični pa so odkupi ali razlastitve ter geodetske odmere in vpis v zemljiško knjigo. Na KGZS si želimo in pričakujemo, da se bodo v naslednjih letih na miren in v čim večji meri sporazumen način uredila lastninska razmerja na vseh občinskih cestah na zasebnih zemljiščih. »Gašper Cerar

Davčna obravnava kmetijskih in gozdarskih dejavnosti, ki ne morejo biti obdavčene na podlagi katastrskega dohodka Kmetijske in gozdarske dejavnosti, za katere se davčna osnova lahko ugotavlja pavšalno – na podlagi katastrskega dohodka, so t. i. osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Zakon o dohodnini osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost opredeljuje kot pridelavo, kakor je določena s predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka in predpisi o evidentiranju nepremičnin in je v celoti ali pretežno vezana na uporabo kmetijskih in gozdnih zemljišč ter je ustrezno evidentirana v zemljiškem katastru. Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka le-tega opredeljuje kot oceno možnega tr- žnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo možno doseči s povprečno krajevno običajno vrsto in ravnijo pridelave. Za kmetijske dejavnosti, ki presegajo povprečno vrsto in raven pridelave ali pa niso vezane na pridelavo na lastnih kmetijskih zemljiščih, se katastrski dohodek ne ugotavlja. Iz tega razloga so v Zakonu o dohodnini izrecno naštete dejavnosti, ki niso osnovne, torej ne morejo biti obdavčene na podlagi katastrskega dohodka. Zanje je potrebno davčno osnovo ugotavljati na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov (z vodenjem računovodstva) ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov (z vodenjem evidenc za davčne namene).  Za katere dejavnosti je potrebno voditi računovodstvo oziroma evidence za davčne namene Davčno osnovo od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti je na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih ali normiranih odhodkov potrebno ugotavljati v primeru, če dohodki kmečkega gospodinjstva v povprečju dveh predhodnih davčnih let presegajo 7.500 evrov. Med te dohodke se všteva katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva, pavšalna ocena dohodkov od čebeljih panjev ter obdavčljive subvencije (neposredna plačila). Za takšno ugotavljanje dohodkov pa se kmeč- ka gospodinjstva lahko odločijo tudi prostovoljno, ne glede na višino dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Računovodstvo ali evidence za davčne namene je potrebno voditi za vse registrirane dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Ostale dejavnosti, ki so sicer primarne kmetijske dejavnosti, pa ne morejo biti obdavčene na podlagi katastrskega dohodka, so v davčnem žargonu imenovane druge kmetijske dejavnosti. Te so:  pridelava sadik sadnega, gozdnega in okrasnega drevja in grmičevja, pridelava sadik vinske trte in sadik hmelja, pridelava okrasnih rastlin ter intenzivna pridelava vrtnin in zelišč, reja živali s pretežno kupljeno krmo Kot intenzivna pridelava vrtnin in zelišč je obravnavana pridelava več kot ene vrtnine ali zelišča na isti površini v posameznem letu, bodisi na prostem ali v zavarovanih prostorih. Na podlagi katastrskega dohodka sme biti torej obdavčena le »ekstenzivna« pridelava vrtnin ali zelišč, to je v primeru pridelave enega samega pridelka na isti površini v posameznem letu. Tudi pridelava enakega pridelka, npr. dveh pridelkov solate, šteje kot intenzivna pridelava. Ob tem na obveznost vodenja računovodstva oziroma evidenc za davčne namene še posebej opozarjamo zelenjadarje, ki se s subvencijsko vlogo za leto 2015 odločajo za proizvodno vezane podpore za zelenjadnice. Organizacijska oblika delovanja druge kmetijske dejavnosti Do sprejema trenutno še veljavne Uredbe o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji (Ur. l. RS, 58/2014) so bile tudi nekatere primarne kmetijske dejavnosti navedene med dopolnilnimi dejavnostmi. Med njimi so bile pridelava vrtnin in okrasnih rastlin, reja divjadi in perutninarstvo na pretežno kupljeni krmi, čebelarstvo (to je sicer lahko osnovna kmetijska dejavnost), gobarstvo, zeliščarstvo, drevesničarstvo, trsničarstvo ter pridelava in dodelava semen in sadik. V trenutno veljavni uredbi kot dopolnilna dejavnost prav tako ni več predvideno pridobivanje in prodaja energije iz obnovljivih virov energije iz vodnega, vetrnega in sončnega vira (fotovoltaika). Za naštete dejavnosti je predvidena uskladitev z novimi pogoji najkasneje do 1. januarja 2016. To pomeni, da je potrebno vse navedene dejavnosti, ki so bile doslej registrirane kot dopolnilne dejavnosti, na upravni enoti preklicati in jih vpisati neposredno v davčni register. Obveznost vpisa v davč- ni register velja tudi za vse preostale dejavnosti, ki ne morejo biti obdavčene po katastrskem dohodku. Pripravljen pa je že nov predlog Uredbe o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji, ki bo med dopolnilne dejavnosti predvidoma ponovno vrnil pridobivanje in prodajo energije iz vodnega, vetrnega in sonč- nega vira. Priglasitev se opravi z obrazcem DR 3, ki je dostopen na spletni strani www.durs.gov. si. Ob tem posebej opozarjamo pridelovalce sadik, okrasnih rastlin ter intenzivne pridelovalce vrtnin in zelišč, da z vlogo za oprostitev plačevanja dohodnine od katastrskega dohodka pred 30. junijem (da velja že za tekoče koledarsko leto) na svoj finančni urad podajo vlogo za oprostitev plačevanja dohodnine na podlagi katastrskega dohodka za tiste površine, za katere se dohodek ne ugotavlja pavšalno, pač pa na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih ali normiranih odhodkov. Za nosilce dopolnilnih dejavnosti, ki z novo uredbo s 1. januarjem 2016 ne bodo mogle več ohraniti statusa dopolnilnih dejavnosti, velja priporočilo, da na upravni enoti prekličejo opravljanje te dejavnosti z 31. decembrom 2015 in obenem registrirajo opravljanje te iste dejavnosti s statusom fizične osebe z dejavnostjo s 1. januarjem 2016. S tem se namreč izognejo dvojni pripravi davčnega obra- čuna za isto koledarsko leto – do določenega datuma kot nosilec dopolnilne dejavnosti, po tem datumu pa kot fizične osebe z dejavnostjo. Katere so obveznosti, ki ne morejo biti obdavčene na podlagi katastrskega dohodka Kmečka gospodinjstva, ki (kot obvezniki ali prostovoljno) vodijo evidence za davčne namene za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, smejo uveljavljati normirane odhodke do višine letnega prometa 100.000 evrov na nosilca in drugega člana kmečkega gospodinjstva, ki je kmečki zavarovanec. Za vse ostale dejavnosti, torej druge kmetijske dejavnosti in dopolnilne dejavnosti na kmetijah, je kriterij precej bolj strog. Prag letnega prometa je pri slednjih omejen na 50.000 evrov. Za vse normirance pa veljajo številne ugodnosti: uveljavljanje 80 odstotkov normiranih odhodkov (brez dokazovanja dejanskih stroškov), 20-odstotna fiksna (cedularna) davč- na stopnja, pri čemer se dohodnina ne všteva v progresivno obdavčitev dohodkov, oprostitev plačila dohodnine za investicijske podpore za vlaganja v osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost ... Kmečka gospodinjstva, ki ne izpolnjujejo zgoraj navedenih pogojev ali jim takšen na- čin obdavčitve ni najbolj ugoden, se odločijo za dvostavno računovodstvo (enostavno računovodstvo namreč kljub temu, da je zakonsko dopustno, ni več v uporabi, ker ni ustrezno podprto z računovodskimi programi). V primeru vodenja dvostavnega računovodstva uporabljajo slovenski računovodski standard 39 (SRS 39). Obveznost izdajanja računov Vsi zavezanci, ki opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in so obvezniki za ugotavljanje davč- ne osnove, ker presegajo 7.500 evrov dohodkov z naslova te dejavnosti, ali ker so se za ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali normiranih odhodkov odločili prostovoljno, so za vsako dobavo blaga ali storitve dolžni izstaviti račun. Prav tako velja obveznost izstavljanja računov za vse dobave blaga ali storitev za vse registrirane dopolnilne dejavnosti. Obveznost izdajanja računov pa velja tudi za vse t. i. druge kmetijske dejavnosti. Vse doslej napisano nima nikakršne povezave z obveznostjo izdajanja računov zaradi vključenosti zavezancev v sistem davka na dodano vrednost (DDV). Obveznost izdajanja ra- čunov zanje seveda velja, če so v sistem DDV vključeni prostovoljno ali kot obvezniki, če v okviru kmečkega gospodinjstva presežejo 7.500 evrov dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Ta prag se za razliko od obveznosti vodenja računovodstva za potrebe dohodnine ne računa kot povprečje dveh predhodnih zaporednih let, pač pa le kot dose- žen dohodek v preteklem predhodnem letu. Tudi izstop iz sistema DDV je možen takoj, ko dohodek pade pod 7.500 evrov, medtem ko je po sedaj veljavni zakonodaji možen izstop iz ugotavljanja davčne osnove na podlagi računovodstva ali evidenc za davčne namene šele po preteku petih let. Preprosto lahko zaključimo, da obveznost izdajanja računov in posledično priprava davčnega obračuna velja za vse zavezance, ki: so za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost obdavčeni na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih ali normiranih odhodkov, ne glede na to, ali na tak način ugotavljajo davčno osnovo kot obvezniki ali prostovoljno, opravljajo katero od zgoraj naštetih drugih kmetijskih dejavnosti (ki po Zakonu o dohodnini ni osnovna kmetijska ali osnovna gozdarska dejavnost), opravljajo katerokoli registrirano dopolnilno dejavnost, so zavezanci za DDV, opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost (obdavčeno na podlagi katastrskega dohodka) in niso DDV zavezanci, če svojih pridelkov ne prodajo končnemu potrošniku.  Kot končni potrošnik je opredeljen zadnji porabnik živila, ki živila ne bo uporabil v okviru živilske dejavnosti. Živilsko dejavnost opravljajo vsa podjetja, pridobitna ali nepridobitna, javna ali zasebna, ki opravljajo katerokoli dejavnost, povezano z vsemi fazami pridelave, predelave in distribucije živil. Torej mora vsak pridelovalec izdati račun tudi v primeru, ko ni DDV zavezanec, je ali pa ni upravičenec do pavšalnega nadomestila DDV, četudi je obdavčen na podlagi katastrskega dohodka, ko svojih pridelkov ali izdelkov ne prodaja konč- nemu potrošniku. Kot prodaja končnemu potrošniku tudi ne šteje prodaja pridelkov osnovne kmetijske dejavnosti dopolnilni dejavnosti v okviru istega kmečkega gospodinjstva, ker ta dopolnilna dejavnost ni zadnji porabnik živila, torej ni končni potrošnik. Upravičencem do pavšalnega nadomestila DDV, ki svoje pridelke prodajajo DDV zavezancem, načeloma račun izdajo kupci, vendar to ni pravilo. Lahko ga izdajo tudi sami, tudi iz vezane knjige računov, čeprav ta obveznost zanje ni predpisana, ker niso zavezanci za vodenje poslovnih knjig. Takšno re- šitev pa zaradi enostavnosti in preglednosti poslovanja priporočamo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. »Neva Pajntar

V petek, 27. marca, je začel teči 60-dnevni rok za zbiranje podpisov volivcev v podporo sprememb zakonov o dohodnini in skladu kmetijskih zemljišč in gozdov.  Že pri sprejemanju zakona o dohodnini je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije opozarjala na te- žave in stroške, ki jih bo prinesla uvedba obveznega knjigovodstva ob tako nizkem vstopnem pragu. Tudi kasneje, ko je bilo izvajanje teh členov zakona prestavljeno na začetek leta 2014, smo ponovno opozarjali na to, a ni bilo posluha s strani predlagateljev zakona.  Prav tako nismo naleteli na posluh pri vladi, ko smo pripravili pripombe na delo sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Tako nam ni preostalo drugega, kot da sami pripravimo predloga zakonov in hkrati izberemo najbolj demokratičen mo- žen način za vlaganje predlogov zakona, to pa je s podporo volivcev. To je tudi možnost in priložnost, da ne samo naši člani, temveč vsi volivci na demokratičen način izrazijo svojo voljo in podprejo prizadevanja KGZS za spremembo zakona na boljše Zakaj je treba spremeniti zakon o dohodnini Ko je bil leta 2007 uveljavljen Zakon o dohodnini, je ta prinesel kar nekaj novosti, ki so se začele uveljavljati po korakih in so pomembne vplivale na delo kmetij. Med najpomembnej- še spremembe zagotovo sodi uvajanje praga za vstop v obvezno knjigovodstvo, in sicer pri 7.500 evrih prihodkov kmetije. Zakon je namreč določil obvezno ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov za tiste nad predpisanim pragom 7.500 evrov dohodkov kmeč- kega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti. Med dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti se vštevajo katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, pavšalni dohodek na čebelji panj ter prejete obdav- čljive subvencije. Vsi tisti, ki so presegli ta prag, morajo obvezno knjigovodstvo potem voditi vsaj pet let. S 1. januarjem 2014 je tako moralo obvezno knjigovodstvo uvesti nekaj manj kot 1.300 kmetij. Za leto 2015 je obvestilo o preseženem pragu 7.500 evrov prejelo še 172 kmečkih gospodinjstev. Ker so se z letom 2014 začele v davčno osnovo vštevati obdavčljive subvencije v celoti (prej le v 50-odstotnem deležu), bi s 1. januarjem 2016, ko bi bil prag računan kot povprečje dohodkov v letih 2013 in 2014, v obveznost vodenja računovodstva zapadlo še bistveno večje število kmetij. V zvezi s pragom je potrebno opozoriti še na dejstvo, da se med obdavčljiva plačila za ukrepe kmetijske politike vštevajo tudi nekatere podpore, ki so izplačane zgolj v posebnih primerih. To so podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav, finančne pomoči za nadomestilo škode zaradi požara ali strele, pomoč ob smrti, invalidnosti in nesposobnosti za delo, podpora zaradi slabšanja ekonomskih razmer v posameznih dejavnostih in druge. Vse naštete podpore so izplačane zgolj ob naštetih dogodkih (torej nimajo značaja rednih letnih prejemkov), vplivajo pa na izračun praga in s tem lahko tudi na obveznost vodenja računovodstva oziroma evidenc za davčne namene, čeprav dohodki po vsej verjetnosti že v naslednjem letu padejo pod predpisan prag (kmečko gospodinjstvo pa mora po sedaj veljavnih zakonskih določbah ostati v sistemu še nadaljnja štiri leta). Osnovna cilja sprememb zakona o dohodnini: • ukinitev praga za obvezni vstop v računovodstvo, • nižja obdavčitev neposrednih plačil za 30 odstotkov. Ker bo zaradi razširjenega obsega obdavčljivih prihodkov vsako leto več kmetij preseglo prag 7.500 evrov in ker imajo zaradi tega kmetije vse več nepotrebnih stroškov, na KGZS predlagamo odpravo praga. S tem bi slovensko podeželje na leto prihranilo okoli pol milijona evrov. Na KGZS prav tako predlagamo, da se v besedilo določbe, ki določa, od katerih dohodkov se ne plača dohodnine, spremeni tako, da se vanj vključi tudi dve plačili, ki ju uvaja nov Program razvoja podeželja in po svoji vsebini sodita med ukrepe, od katerih se že doslej ni plačevala dohodnina. Kot prvo je to plačilo za zeleno komponento, ki ima zna- čaj kmetijsko okoljskih ukrepov, in drugo plačilo za zagon dejavnosti mladih kmetov, ki ima značaj ukrepov v zvezi z dolgoročnimi vlaganji v osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Zakaj je treba spremeniti zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: sklad) je bil ustanovljen leta 1993 z namenom upravljanja in razpolaganja s kmetijskimi zemlji- šči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Organ upravljanja sklada je svet sklada. Člane sveta po veljavni ureditvi imenuje vlada na predlog ministra, pristojnega za kmetijstvo. In prav sestava sveta je tisto, kar žuli najemnike. Najemniki namreč nimajo svojega predstavnika v svetu in s tem prav nobenega vpliva na odločitve sklada, ki pa včasih ne upoštevajo ciljev, zaradi katerih je bil sklad ustanovljen. Pri izvajanju nalog naj bi namreč sklad sledil nacionalnemu interesu in strategiji, ki sta zapisana v dokumentih s področja kmetijstva in gozdarstva, zlasti v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva in v Programu razvoja gozdov v Sloveniji, ter izvajal slovensko kmetijsko zemljiško politiko kot dober gospodar zemljišč v lasti Republike Slovenije, vodil promet s temi zemljišči in opravljal druge, z zakonom določene naloge. Osnovni cilji sprememb zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov: • Zastopanost uporabnikov v svetu sklada, • jasna pravila pri prometu in zakupu kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij. • soglasje vlade pri aktih sklada. Ena izmed poglavitnih nalog, s katero sklad intenzivno in dosledno izpolnjuje svojo funkcijo ter sledi namenu ustanovitve, je promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi. Gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi je zagotovo v širšem javnem interesu, ne le v interesu ustanovitelja sklada, zato je primerna zastopanost v organih upravljanja sklada, ki gospodari s premoženjem v lasti RS, velikega pomena. Prav zato predlagamo ponovno uvedbo sodelovanja uporabnikov v svetu sklada. Tako bo sklad učinkoviteje izvajal zemljiško politiko, saj bodo pri odločanju o vprašanjih, ki so v pristojnosti sveta, sodelovali tudi uporabniki. Po predlogu zakona bo predstavnike uporabnikov predlagala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, saj ta skladno z Zakonom o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije združuje večino lastnikov, zakupnikov in dejanskih uporabnikov kmetijskih zemljišč in gozdov v Sloveniji. Tako bodo pri načrtovanju kmetijske politike imeli vpliv tudi tisti, ki skrbijo za samooskrbo in trajnostni razvoj. Predlagana sprememba sestave sveta in način imenovanja predsednika sveta bi torej omogočala širšo zastopanost v svetu sklada in možnost soodločanja deležnikov, ki dejansko obdelujejo kmetijska zemljišča, gozdove in kmetije. Druga predlagana sprememba zakona se nanaša na sprejemanje podzakonskih aktov sklada, ki natančneje urejajo postopek prometa in zakupa kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij. Poleg ureditve v Zakonu o kmetijskih zemljišč je sklad s sprejemom podzakonskih aktov oblikoval dolo- čeno zemljiško politiko, ki daje prednost finančnim zmožnostim in ne razvoju kmetijske dejavnosti. Tak primer je licitacija, ki se uporabi v primeru, da je treba izbrati med enakovrednimi prednostnimi upravičenci. Predlagana sprememba uvaja obvezno določitev vrstnega reda med enakovrednimi prednostnimi upravičenci. Glavno merilo ne bo več denar, temveč bo lahko vsak natančno poznal pravila, ki bodo omogočala tudi oceno možnosti za pridobitev novih obdelovalnih površin. Komu koristijo spremembe Sprememba zakona o dohodnini bi vplivala na približno 60.000 ljudi, to je na vse tiste, ki vlagajo zbirne vloge za neposredna plačila (tako imenovane subvencije). V njihovem primeru bi se namreč zmanjšal obseg neposrednih plačil za obdavčitev s 100 na 70 odstotkov. Z ukinitvijo obveznega praga za vodenje računovodstva bi kmetje po grobih ocenah lahko prihranili okoli pol milijona evrov (500.000 evrov) na leto. Sprememba zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov bi posredno vplivala na vse zakupnike sklada, katerih je pribli- žno 17.000; od teh je kmetov okoli 8.000. Nadalje sprememba zakona določa še obvezno pridobitev soglasja vlade k podzakonskim predpisom, ki urejajo podro- čja zakupa kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij. Tako bo sklad lahko izvajal le zemljiško politiko, ki bo skladna z namenom primarne zakonodaje in skladna s temeljnimi cilji delovanja sklada. Kako oddati svoj podpis Vsak državljan Republike Slovenije z volilno pravico lahko svoj podpis podpore odda na upravni enoti ali krajevnem uradu (ali na e-upravi z digitalnim potrdilom), tako da podpiše predpisan obrazec. Za vsak predlog zakona se podpi- še svoj obrazec. Podpisan in s strani uradne osebe potrjen obrazec je potrebno vrniti na sedež KGZS, Gospodinjska ulica 6, 1000 Ljubljana, oziroma na najbližjo območ- no enoto KGZS najkasneje do konca aprila letos. Vse informacije, navodila in obrazce je mogoče dobiti na spletni strani: www.kgzs.si ali pri predsednikih območnih enot KGZS. Zbornični urad Obrazce najdete na spodnji povezavi:  http://www.kgzs.si/Portals/0/Dokumenti/glasilo/zelena_dezela_127%20splet.pdf