Včeraj sem imela s prijateljico nadvse zanimivo debato, ob kateri sem ugotovila, da se moj elementarni jaz sestoji iz tolikih jazov, da jim včasih prav zares nisem kos. Za lažji nadzor jih običajno poparčkam po sorodnih interesih, sicer bi ustvarila nepremostljivi osebnostni konflikt, iz katerega se prav zagotovo nič dobrega ne bi izcimilo.
Nekje v meni ždi na primer tista Lara, ki hribovja in gora, pa tudi socialnega življenja, absolutno ne mara.
Obstaja pa seveda tudi tista druga, socialna Lara, ki ji hribolazenje ni odveč, če se nahaja v skrbno izbrani družbi
(to Laro je imela moč spoznati predvsem nekdanja mladinska organizacija).
Če bi ti dve Lari spečala, bi se verjetno nikdar ne premaknila dlje od domačih vrat (prijateljica me je prijazno opozorila, da se najverjetneje še s postelje ne bi skotalila).
Z lastnim nadzornim neprimernim ravnanjem bi razplamtela povsem odvečne in, zelo verjetno, doživljenjske zamere.
Večina mojih osebnosti že rutinsko zapade v čisto paranojo in paniko vsakič, ko socialno Laro na plan spustim.
Kaj bi šele bilo, če bi napačnim osebkom dovolila v paru funkcionirati?
Kaj kmalu bi se preselila v samolastni srednji vek, ko bi masa Lar eno samo Laro kamenjala.
Raje ne pomislim.
Zato trdim, da je primeren nadzor sveto pomembna reč.
Socialno Laro zato poparčkam s prijazno, jeznorito/sitno z ambiciozno, itd.
Na ta način preživijo vse Lare v sožitju.
Pod isto streho.
Opisano tehniko uspešno uporabljam že veliko število let,
ima pa seveda svojo pomanjkljivost.
Povsem neuspešna je v mraku.
Ko pade noč, se več Lar revolucionarno odloči prebiti se istočasno na plano.
Tista razmišljujoča, ki nadvse rada prežvekuje čez dan obdelano snov in mikronomsko analizira vsako situacijo.
Tista statistična, ki bi čimveč podatkov preverila.
Pa tista pisarska, ki bi najraje v hipu vse hipoteze na papir zabeležila.
Roletarka, ki bi le roleto čez vse, predvsem čez sebe, potegnila.
Strahopetka, ki se vsakega minimalnega zvoka in sence prestraši.
...
Še bi lahko naštevala.
Res jih je veliko.
Lahko bi dejala, da občutno neskončno.
Z leti sem se nekako privadila na dejstvo, da v mraku zmagajo one, čez dan pa nadzor.
Navsezadnje bi bilo, če pošteno razmislim, precej dolgočasno ako bi glorificirala le dnevno svetlobo.
V špasu je life.
Če pa ne, pa vsaj veliko teatra.
Jan 11, 2017
