Nadaljevanje, kot sem obljubila :).
Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme,
da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...
Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš več ubežati, ne glede na to koliko energije si za to v preteklosti potrošil…
Večino dneva sem se mrcvarila in razmišljala o njem. Kot, da bi sploh obstajala kakšna možnost, da bi razmišljala o čem drugem. Spomnila sem se občutka ponižanja, izdanosti in razočaranja…. Občutka, ko sem resnično mislila, da sem z nekom nerazdružljivo povezana in kasneje bolečine ob tem, ko sem si bila prisiljena na silo dopovedati, da so bile vse tisto predvsem neumnosti. Da sem se le zatajila. Sebe, svojo zaznavo, to v kar sem nekdaj verjela, oziroma želela verjeti, kar sem čutila… Se po nepotrebnem izrabila, poškodovala in zaprla… Ne verjamem več v takšne ljudi, kot sem verjela, da je bil on takrat… Sploh pa… ni šlo le zanj, šlo je za človeka, za ljubezen… Šlo je za ves svet… Kako se je prostor odprl, kakšno podobo je prevzel, kako se je tisto vesolje ukrivilo… Za možnosti, za polna pljuča, vzajemnost, občutek pripadnosti in dvojine… In če je bila dvojina, posledično tudi množine…Voljo do deljenja, povezovanja in prenašanja… Upanje, zaupanje, smisel , prepuščanje… Ko pa se je porušilo…. Prepričala sem se, da je bila le nekakšna blodnja in živela naprej, kot bi svojo naivno in čutno dvojnico nekje zakopala. Tisto, ki se je končno malo prebudila in prevzela vajeti in… bog… Kakšno čudovito življenje je to bilo… bi to lahko bilo…. Bilo je opojno, a na žalost kratko. Le trenutek. Kot fatamorgana. In potem grenkoba, ki si je nikdar več zadovoljivo ne zdrgneš z jezika. Sploh pa… Po tistem je nisem nikdar več odkopala. Le otrdela sem v oklep, se zabrazgotinila in vzgojila vse mogoče vrste divjih tkiv, ki so me trdno varovala, ki nikoli več niso dopustila, da bi se spet kaj podobno naivnega pririnilo na površje. Spomnila sem se same sebe takrat, prej… Kako čudovito odprta sem bila, kako nora in neprilagojena in kako pripravljena živeti, ne glede na ceno… Poglej me sedaj ….
Brez obstanka. Tisti dan je bil, kot bi me potegnil iz soda, v katerem sem bila zaprta skoraj desetletje, moja preveč bleda, nagubano razmočena in občutljiva koža, pa preboleča, da bi vzdržala pritisk zraka, svetlobo, toploto… Počutila sem se, kot, da se luščim. Metaforično, seveda. Kot, da od mene odpadajo kosi, tkiva preteklih let in z njimi del njihove teže.
Oh…. Kako časovna gmota nesmiselno in nerazpoznavno izmaliči resničnost. Kdo ve? Kdo ve, kaj je bilo res? Ali je bilo takrat sploh vse skupaj resnično? Ali si nisem morda tiste »ljubezni« le s tako vnemo narisala? Spregledala očitno neverjetnost in raje verjela, da sem našla svojo dopolnitev? Je kaj takšnega sploh možno? Realno? Njegove besede, pogledi, kretnje… Je bilo resnično? Ali le čuden preplet njega, kot je pač bil in moje prebujne domišljije, ki mi je narisala tisto, česar sem si pravzaprav želela? Nekoga, kot je on, kot je nekdaj bil, pristen in čudovito neobremenjen, nekaj, kar obrne vse ustaljeno na glavo in ti da voljo in brco v rit, da tudi sam začneš živeti drugače, da si upaš z vsem svojim bistvom živeti sebe… In ko mi je tako rekel, da je mislil name… Zakaj? Zaradi občutkov krivde, ki sem mu jih takrat nenamenoma pustila? Zaradi izsiljene bližine? Zaradi izgubljenega prijateljstva, ljubezni, razumevanja…? Kaj je bilo? Je sploh prav, da dvomim? In zakaj je bil ravno ta odnos za moje življenje očitno tako ključnega pomena?
Blodila sem po hosti in po travnikih okrog hiše ter premlevala eno in isto, do kraja iz sebe, kot bi zavestno pustila, da se je name vsul plaz preteklih pričakovanj in dvomov.
Sedem let nazaj, sem se od njega odtrgala, da. Po lastni izbiri. Izbrisala njegovo ime in podobo. Ne bom lagala. Ničkolikokrat sem o njem razmišljala. Čeprav nisem bila prosta, čeprav ni bil prost. Jaz in on? Bolno in kar malo umazano, ampak nisem si mogla pomagati. Če ne bi čutila dolžnosti do Damiana, bi ga nekako poiskala in našla način… Ali bi ga res? Bi si upala? Velikokrat se mi je sanjalo o njem, še do pred nekaj leti. Dolgo je trajalo. Tiste divje-resnične sanje, ki sploh več niso bile podobne sanjam in tista jutra, ko sem se zbujala polna znanega občutka, naveličana… Včasih bi lahko prisegla, da se spominjam njegovega vonja in tona glasu, kot da na to sploh ne bi imela vpliva… Sledila je potrtost, občutek velike izgube in nasilno pozabljanje ter odrivanje v nerazpoznavnost. Vedno. Ali se nisem vedno počutila, da sem za nekaj prikrajšana, med tem, ko sem sledila svojemu življenju, kot je postalo? Ali se nisem popolnoma pogreznila vase? Ali ni bil vsak trenutek z Damianom po svoje grenak, ker se mi je vsiljevala njegova podoba, ki sem jo brez predaha odrivala? Zakaj me je po toliko letih še vedno tako vrglo?
Ure so minevale, jaz pa kar izgubljena v navzkrižnem ognju lastnih misli in spominov. Niti jesti nisem mogla. Damian me je že nekajkrat klical, pa se nisem mogla nikakor pripraviti do tega, da bi se mu oglasila. Vedela sem, da bom kljub vsemu, slej ko prej morala, sicer ga bo skrbelo. Nisem si želela njegove pretirane pozornosti in bilo me je strah. Strah tiste rutine, ki jo je zame predstavljal, strah, da me bo nekaj pograbilo in povleklo nazaj v pogubno monotonost, strah, da se bom zbudila in ugotovila, da se mi je spet le sanjalo, da je vse kar imam le tisto življenje in tista vdanost v usodo. Neskončno hvaležna sem sem bila, da sem sama.
Napela sem si platno in po njem začela vleči grobo nesigurne tone... Da bi se vsaj za silo umirila. Po nekaj urah sem se počutila bolje. Zavedla sem se dejstva, da moram nekaj ukreniti, pa čeprav to pomeni zapletanje v stvari, ki bi bile zame bolj varne, pospravjene globoko v predalu.
Zares poklicati Maxa je pomenilo namenoma riniti v probleme. In hkrati priznati, da sem svoje življenje pripravljena postaviti na kocko. Da to ni bilo življenje, ki sem si ga še naprej želela živeti. Da je narobe in nepošteno. To mi je postalo zdaj, tudi če se mi je kdaj prej že dozdevalo, kristalno jasno. Pa vendar sem že nekaj minut mečkala svoj telefon in nategovala razdražene živce do onemoglosti.
Končno sem se odločila. Zvonilo je dolgo in skoraj sem si že oddahnila, da bom lahko to svojo gesto enostavno preložila nanj. Javil se je tik preden bi prekinila linijo.
»Živjo. Nisem bil prepričan, da boš res poklicala.«
»Tudi jaz ne.« Sem odsekala nekoliko bolj, kot sem nameravala, potem pa takoj omehčala ton.
»Mislim, da tole danes res ni bilo naključje… A lahko sploh verjameš?… Povsem nerealno se zdi… No, oprosti… Nisem… Ne morem... Nisem znala drugače… Razumeš? Kakorkoli… Lahko bi ti vsaj plačala stvari, ki si jih zame prinesel iz trgovine…«
Nekaj časa je bil tiho, kot bi si urejal misli nato pa vprašal brez ovinkov.
»Je to edini razlog, da me kličeš? Ker če je… Ne skrbi za tisto, ni omembe vredno… «
Ujezilo me je, da sama ne vem dobro kaj bi sploh rada od njega.
»Em…ne… Sploh ne vem kaj naj ti rečem… Morala sem poklicati… Saj veš. Prejle sem si kar pustila, da me je odneslo… Zdaj me je pa sram. Očitno res ni vse razčiščeno, kdo bi si mislil, a ne, hehe… «
»Nič ti ni treba, da se razumeva.« Je rekel prijazno. »Če želiš, se lahko res oglasim pri tebi in se lahko lepo v miru pomeniva.... ali pa tudi ne. Če tega nočeš, ti ne bom težil. Jasno mi je, da imaš svoje življenje in minilo je precej časa. Upam pa vseeno… Razumeš?«
»Zakaj?« sem še kar vrtala naprej.
»Zakaj? Ker te imam rad.«
Nekaj časa sva bila oba tiho. Nisem vedela kaj naj mu na to rečem. Zazdelo se mi je, kot bi se najini vlogi zamenjali. Včasih sem bila jaz brezpogojno iskrena in sem brez obotavljanja izražala čustva, z občutkom, da bi bil greh nekaj takšnega zamolčati… Odprte karte, sem rekla temu in pogosto sem ga tako verjetno nevede postavljala v pozicijo odgovornosti, ko tega ni zmogel. Zdaj pa sem bila sama tiho in previdna, on pa mi je brez zadržka povedal tisto, kar sem mu jaz leta nazaj ničkolikokrat.
»Dobro. Pridi kadar hočeš.« sem rekla obotavljivo.«
»Lahko pridem danes zvečer?«
»Lahko...«
»Kam pa?« Je vprašal nekoliko zbegano in se zasmejal.
Nisem si mogla pomagati, da se nebi zasmejala tudi sama.
»Kalce 11.«
»Ok… Navigator bo menda našel pot…. Če bom slučajno preveč zmeden.« Spet se je zasmejal. »Se vidiva kasneje. Lepo bodi do takrat, Taja.«
Še nekaj časa sem sedela za mizo in se spraševala v kaj sem se ravnokar spustila. Tudi če bi lahko pozabila na to kar se dogaja, kako živim, kdo sem in podobne malenkosti… Kam to pelje? Ali je to zdravo? Kakšen odnos je sploh možen za naju? Ali sva lahko prijatelja? Ta misel mi ni in ni šla. Tega si nisem znala predstavljati. Koliko časa se lahko človek slepi? Koliko ur, dni, mesecev ali let? Kako globoko lahko nekaj zakoplješ? In zdaj, ko sem na dan privlekla tisto daljno bolečino, v vsej svoji lepoti in razsežnosti, sem večplastno dojela kaj se mi je v teh letih zgodilo. Kako sem se zatajila! Kako sem zavoljo ponosa, dostojanstva, stabilnosti in nekakšne samopodobe, s katero sem lahko živela in preživela, v tišini potrgala tisto, kar se mi je takrat zdelo najpomembnejša stvar, ki se mi je v življenju zgodila… Mislim, ljubezen… Kasneje sem seveda leta in leta pljuvala po vsem, kar je dišalo po njej… V zanikanju in z nelagodnim občutkom. Vsak vonj po njej, bi me nepopisno zabolel. Podoba dveh zaljubljencev je postala osladna in nadležna, le zato, ker je nisem mogla prenesti. Ker je po meni zarezala in cvrče zasikala, kot bi polil s kislino. Hkrati pa je nekje, v najbolj zamaknjenem kotičku moje notranjosti, ždel v puh ovit spomin. Ta spomin. Na to ljubezen. Platonsko, kot je le lahko, neumazano v svoji biti. Edino stvar, za katero sem bila v trenutku, brez dvoma, s telesom in bitjo, prepričana da je prava, da je zame in, da mi je namenjena….
Nisem se mogla več upirati. Nisem smela. Zavoljo sebe, njega, svojega življenja, usode, zavoljo vseh tistih let, spominov, upanja in skritih ter potlačenih želja… Spustila sem vajeti, ponos, bolečino, zamero in dvom ter se vdala. Naj bo kar bo.
Feb 22, 2017
