Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No, ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovolila da so jo ubili. Drugače: Evtanazirali.
Pa naj zdaj človek razpravlja o pro in kontra… Meni se zdi umazano do konca. Valjam se v gnusu in jezna sem na ves svet. V dveh dneh mi je šla, moja Šapka. Niti dojeti ne morem. Zdi se, kot da se mi sanja, kot da je včerajšnja agonija, le nekaj, kar je minilo in kot da bo vsak trenutek potrkala na vrata, kot je to počela in se zleknila poleg mene na posteljo. Pa se ne bo. Rekla sem jim naj jo in so jo uspavali.
Kaj je huje? To, da bi pustila, da bi se mučila in nama tako dala priliko, da bi se primerno poslovili, podaljšala agonijo za nekaj dni, ali to, da sem prek telefona neki ženski pritrdila na to, da bi bilo najbolje, ko bi ji kar anastezijo nabili do fula in jo tako poslali direkt na stairway to heaven? No… Nič se ni dalo narediti. Res ne? Zakaj sem se zanašala na lokalne veterinarje? Zakaj je nisem že prej peljala v jebeno Ljubljano? Zakaj šele včeraj ponoči? In ali sem vedela? Ja… Takoj sem vedela. Vedela sem, da tokrat ne bo lepo.
Človek se vsaj lahko odloča, ima glas… Ona pa… Saj niti ni dojela kaj se ji je zgodilo. Le bolelo je… Pravzaprav ZAbolelo je, ker je bilo tako na hitro… Zdaj pa je ni več. In nikakor si ne morem iz možganov izbiti tistega vozička, na katerem so jo pripasano odpeljali stran od mene, njenega pogleda, na pol blodnega, ker je bila tako zdelana, a vendar je pogledala nazaj proti meni, s tisto paniko na obrazu. Jaz pa sem stala tam in napol blesava cedila solze.
»Mogoče bi bilo dobro, če se od nje poslovite.« So rekli, že včeraj. In potem ponovno danes. Dvakrat sem se jebeno poslavljala, jokala in jo objemala, kot, da bo zaleglo, kot, da jo lahko rešim ali obdržim… Pa se na kraju sploh nisem poslovila. Ne zares. Nisem bila z njo, ko je umrla. Ni šlo drugače. Čeprav sem si to obljubila. Tako je naneslo. Umrla je med neoperativno operacijo in jaz sem na drugi strani slušalke pokimala. Sovražim se. Nikoli si ne bom oprostila. Nikoli si ne bom oprostila, da ji nisem povedala kako sem ji hvaležna, ker je bila del mojega življenja.
Nikoli nisem preveč pisala o njej, ker sem se bala, da bi mi jo kdo zaklel. To moje najdražje bitje. Mojo dušico, srce… Mojega pasjega otroka, kot sem se velikokrat pošalila… Pa se niti nisem. Ljudje, ki nimajo te izkušnje, si ne morejo predstavljati kako globoko povezavo imaš lahko s psom. Jaz in ona sva bili skupaj skoraj devet let. Selila se je z mano, z mano je menjala partneje… Atije, sem se šalila… Seveda, ko sem bila pa jaz mama… Z mano je trpela… In bog, koliko sranja je videla ta moja pikica.
A je bila sonček. Absolutni sonček. Najbolj ubogljiva, mila, nežna in občutljiva dušica. Ciganka, sem jo klicala in Šapka, Žabica, Pikica, Ljubica… To je bilo edino bitje na katerega nikdar nisem bila zares jezna, na katerega nikdar nisem povzdigovala glasu… Kako je, če sem ji rekla daj mi lupčka, prišla čisto blizu in se me, ker je vedela, da ne maram, če me liže po obrazu, dotaknila le z dlačicami na gobčku, tistimi nežnimi… Kako je izražala veselje, s celim telesom, se zvijala in smejala… Da. Psi se smejejo. Tudi jokajo in grdo gledajo… A kaj, ko ljudje tega ne priznajo… Kakšne energijske izbruhe je imela… Čista radost do življenja… Ja. Rekla sem ji moj antidepresiv, ker zraven nje, nisem mogla biti nikoli dolgo resna… Groza, kako boli... in hkrati ne vidim nobenega izhoda iz te bolečine. Alkohol ne pomaga... In zdi se mi tako plehko...Da bi se ga napila, da ne bi v polnosti objela tega občutka... O njej, o njeni odsotnosti... Ni več zvoka krempeljčkov po parketu, ni večernega posmrčavanja, jutranjega pozdravljanja… Njena cuccia je prazna…
Jaz pa umiram. Utapljam se v lastni krivdi in bolečini. Kako se ljudje odločimo in enostavno prekinemo neko življenje… je to prav? Bi se ona zase odločila isto? Je prav, da ni imela prilike, da bi se zavedla, da umira? Nihče me ne more potolažiti. Vse to, ah, bolje, kot, da bi trpela, pade na nerodovitna tla. Vem, da je res, pa še vedno… In kolikokrat sem pomislila, da bi brez nje lažje odšla od tukaj, se preselila, spremenila življenje? Sem to klicala? Skoraj, kot, bi hotela…
Pogrešam jo. Niti en dan ni minil, pa se mi zdi, da sem prazna, da je iz mojega življenja odšlo nekaj najbolj čistega. Najčistejša in najbolj brezpogojna ljubezen.
Ne morem nehat mislit na to. Na tisti pogled z vozička… Tiste lešnikove očke… Tako utrujene, pa še vedno tako polne pripadnosti… Vprašanje… Panika… Kaj se mi dogaja??… In sestra, ki mi je pod prste potiskala list z izjavo o tem, da se zavedam odgovornosti in rizika… Jaz pa sem si le želela obdržati pogled na njej, moji Šapki… Preden izgine…Ker mi niso pustili biti zraven nje... Mogoče izgine celo za vedno… Mogoče jo vidim zadnjikrat… In res sem jo….
Jutri grem nazaj po truplo. Verjetno bom pri tem razpadla. Ampak to sem si obljubila. Pokopati jo želim nekje blizu sebe. Če že nisem bila zraven, če nisem gledala kako so jo po mojem ukazu ubili…
Feb 24, 2017
