Članek
Žal mi je, Ciganka moja ...
Objavljeno Feb 24, 2017

Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No, ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovolila da so jo ubili. Drugače: Evtanazirali.

Pa naj zdaj človek razpravlja o pro in kontra… Meni se zdi umazano do konca. Valjam se v gnusu in jezna sem na ves svet. V dveh dneh mi je šla, moja Šapka. Niti dojeti ne morem. Zdi se, kot da se mi sanja, kot da je včerajšnja agonija, le nekaj, kar je minilo in kot da bo vsak trenutek potrkala na vrata, kot je to počela in se zleknila poleg mene na posteljo. Pa se ne bo. Rekla sem jim naj jo in so jo uspavali.

Kaj je huje? To, da bi pustila, da bi se mučila in nama tako dala priliko, da bi se primerno poslovili, podaljšala agonijo za nekaj dni, ali to, da sem prek telefona neki ženski pritrdila na to, da bi bilo najbolje, ko bi ji kar anastezijo nabili do fula in jo tako poslali direkt na stairway to heaven? No… Nič se ni dalo narediti. Res ne? Zakaj sem se zanašala na lokalne veterinarje? Zakaj je nisem že prej peljala v jebeno Ljubljano? Zakaj šele včeraj ponoči? In ali sem vedela? Ja… Takoj sem vedela. Vedela sem, da tokrat ne bo lepo.

Človek se vsaj lahko odloča, ima glas… Ona pa… Saj niti ni dojela kaj se ji je zgodilo. Le bolelo je… Pravzaprav ZAbolelo je, ker je bilo tako na hitro… Zdaj pa je ni več. In nikakor si ne morem iz možganov izbiti tistega vozička, na katerem so jo pripasano odpeljali stran od mene, njenega pogleda, na pol blodnega, ker je bila tako zdelana, a vendar je pogledala nazaj proti meni, s tisto paniko na obrazu. Jaz pa sem stala tam in napol blesava cedila solze.

»Mogoče bi bilo dobro, če se od nje poslovite.« So rekli, že včeraj. In potem ponovno danes. Dvakrat sem se jebeno poslavljala, jokala in jo objemala, kot, da bo zaleglo, kot, da jo lahko rešim ali obdržim… Pa se na kraju sploh nisem poslovila. Ne zares. Nisem bila z njo, ko je umrla. Ni šlo drugače. Čeprav sem si to obljubila. Tako je naneslo. Umrla je  med neoperativno operacijo in jaz sem na drugi strani slušalke pokimala. Sovražim se. Nikoli si ne bom oprostila. Nikoli si ne bom oprostila, da ji nisem povedala kako sem ji hvaležna, ker je bila del mojega življenja.

Nikoli nisem preveč pisala o njej, ker sem se bala, da bi mi jo kdo zaklel. To moje najdražje bitje. Mojo dušico, srce… Mojega pasjega otroka, kot sem se velikokrat pošalila… Pa se niti nisem. Ljudje, ki nimajo te izkušnje, si ne morejo predstavljati kako globoko povezavo imaš lahko s psom. Jaz in ona sva bili skupaj skoraj devet let. Selila se je z mano, z mano je menjala partneje… Atije, sem se šalila… Seveda, ko sem bila pa jaz mama… Z mano je trpela… In bog, koliko sranja je videla ta moja pikica.

A je bila sonček. Absolutni sonček. Najbolj ubogljiva, mila, nežna in občutljiva dušica. Ciganka, sem jo klicala in Šapka, Žabica, Pikica, Ljubica… To je bilo edino bitje na katerega nikdar nisem bila zares jezna, na katerega nikdar nisem povzdigovala glasu… Kako je, če sem ji rekla daj mi lupčka, prišla čisto blizu in se me, ker je vedela, da ne maram, če me liže po obrazu, dotaknila le z dlačicami na gobčku, tistimi nežnimi… Kako je izražala veselje, s celim telesom, se zvijala in smejala… Da. Psi se smejejo. Tudi jokajo in grdo gledajo… A kaj, ko ljudje tega ne priznajo… Kakšne energijske izbruhe je imela… Čista radost do življenja… Ja. Rekla sem ji moj antidepresiv, ker zraven nje, nisem mogla biti nikoli dolgo resna… Groza, kako boli... in hkrati ne vidim nobenega izhoda iz te bolečine. Alkohol ne pomaga... In zdi se mi tako plehko...Da bi se ga napila, da ne bi v polnosti objela tega občutka... O njej, o njeni odsotnosti... Ni več zvoka krempeljčkov po parketu, ni večernega posmrčavanja, jutranjega pozdravljanja… Njena cuccia je prazna…

Jaz pa umiram. Utapljam se v lastni krivdi in bolečini. Kako se ljudje odločimo in enostavno prekinemo neko življenje… je to prav? Bi se ona zase odločila isto? Je prav, da ni imela prilike, da bi se zavedla, da umira? Nihče me ne more potolažiti. Vse to, ah, bolje, kot, da bi trpela, pade na nerodovitna tla. Vem, da je res, pa še vedno… In kolikokrat sem pomislila, da bi brez nje lažje odšla od tukaj, se preselila, spremenila življenje? Sem to klicala? Skoraj, kot, bi hotela…

Pogrešam jo. Niti en dan ni minil, pa se mi zdi, da sem prazna, da je iz mojega življenja odšlo nekaj najbolj čistega. Najčistejša in najbolj brezpogojna ljubezen.

Ne morem nehat mislit na to. Na tisti pogled z vozička… Tiste lešnikove očke… Tako utrujene, pa še vedno tako polne pripadnosti… Vprašanje… Panika… Kaj se mi dogaja??… In sestra, ki mi je pod prste potiskala list z izjavo o tem, da se zavedam odgovornosti in rizika… Jaz pa sem si le želela obdržati pogled na njej, moji Šapki… Preden izgine…Ker mi niso pustili biti zraven nje... Mogoče izgine celo za vedno… Mogoče jo vidim zadnjikrat… In res sem jo….

Jutri grem nazaj po truplo. Verjetno bom pri tem razpadla. Ampak to sem si obljubila. Pokopati jo želim nekje blizu sebe. Če že nisem bila zraven, če nisem gledala kako so jo po mojem ukazu ubili…

Hvala. https://www.youtube.com/watch?v=X6s1U1zXqCM

Veš, da si ji nudla najbolje, kar si ji lahko. <3

" Jaz bolečine ne morem več preskakovati. Mislim, da sem to prevečkrat naredila. Na kraju vedno pride na dan." <3

Ja... Ko nam je prejšnji pes umrl, ampak je bil star že 16 let, revček, se je ravno poklopilo z Lajčico. No, kakšnega pol leta prej sem jo dobila. Ampak jaz sem bila takrat daleč stran od doma. Takrat mi ravno zato ni bilo tako hudo... Če pa zdajle pomislim... Bilo je skoraj, kot, da Dizzy nikoli ne bi bil moj pes...Ker sem tisti prostor že zapolnila z novo pasjo ljubeznijo... Ko zdaj na to pomislim, mi je kar malo hudo. Kot, da bi ga po svoje na pol izbrisala. Jaz bolečine ne morem več preskakovati. Mislim, da sem to prevečkrat naredila. Na kraju vedno pride na dan. Tako ali drugače. Ja. Zdaj bi me prav bolelo imeti drugega psa. Nekako tako, kot bi otroka nadomestil z drugim otrokom... Kar pa vsi vemo, da nikdar ne moreš... No... Bomo videli kaj bo prineslo. Nikoli ne rečem nikoli, ampak prav kmalu gotovo ne.

Abram, razumem tvojo misel. Sem pa prav jaz imela pripombo ob tem ... v glavnem gre za to, da je treba prepustiti "času", da se stvari "posedejo". Je zelo težko, ampak druge možnosti ni. Razen če se kar naenkrat zgodi ... Tudi tako je včasih. In človek odpre roke in srce ... P.S.: No, to je moja misel. Saj razumeš ....

Liza:) Sam sem želel povedati ravno to kar je samosvoja povedala.Ko enkrat okusiš živalsko pripadnost in njihovo iskreno ljubezen se ji težko odrečeš. Zato mislim,da boš kmalu imela spet pasjega sopotnika.

Po poginu Tarzana (mešanček), s starostjo 18 let se je odselil v pasja nebesa, sem kar odločen, dovolj pasjega življenja v bajti. Ko pomislim, da me naslednji preživi, ter ostane sirota, me je prav groza.

Morda te nova pasja ljubezen najde sama - ampak iskati takoj po izgubi mislim, da ni ... da ne gre. To je (skoraj) tako, kot bi si takoj po smrti ljubega moža poiskala novega. Enostavno - čas žalovanja, lahko zelo dolg, na nek način postavi stvari spet na mesto. Oz. nekaterim stvari da novo mesto. Drugačno mesto.

...ko je umrl Marli, kuža, pravi pain in the ass, a me je spremlal od mojega 16 do 31 leta in vedno mahal z repom, ko sem ga v najbolj norih letih sploh opazila, sem si tudi rekla: "nikoli več ne bom imela psa". A stvari se spremenijo. Sedaj je moj podaljšek repa postala Srečka. Krasna je. Pain in the ass, a ko zvačer nasloni svoj smrček na mojo nogo, ji je vse oproščeno. Še vedno, pa velikokrat pomislim na Marlija. Celo primerjam ju, včasih. Drži se. Lepo bodi. T.

Hvala, Samosvoja. Ne, psa si ne bom več omislila. To gotovo ne. Vsaj nekaj časa. Tole je prehudo.

<3

<3 Jp, življenje teče dalje.

Kako zelo lepo si to napisala, Liza, o pogrebu. Ko je umrla naša podgana, ki smo jo dobili v varstvo za dva tedna, pa je bila potem naša več kot eno leto, jo je šel eden od sinov pokopat sam. Meni je bilo težko, ampak nisem mogla z njim pa še deževalo je ... in kasneje sem se mu opravičila, ker je bil sam. Veš kaj je rekel: Sem bi rad sam. Naredil sem ji tudi govor. In grobek je označil s kamni in zasadil križek iz vejic. Bila sem ponosna nanj. Sam v dežju ... <3 Našo muco so pustili tam ... Ker smo mestni, imamo težave s tem, s pokopi. Ker nimamo svoje zemlje - tukaj. (Majhne živalce smo spravili v škatlice in jih prenseli ob priliki na naš vrt - 100 km stran.) Ja, včasih bi jaz rekla, da je človek več vreden kot žival. Tako nekako. Zdaj pa vem, da niso te primerjave sploh umestne! Gre za to, kaj čutimo, to je presneto potrebno jemati resno!! In res je, to vem ob našem psu, ko hodim z njim, je tiho ... in jaz včasih tako potrebujem tišino!! Tako zelo!! Lahko mu pa tudi govorim - in je vsel. Ni mu odveč. Maha z repom, četudi sem huda. Me pride pozdravit, skoraj zmeraj, ko pridem domov, vsakega od nas ... medtem ko drugi tega redno ne počnemo ... Še ko umre majhna živalca, ribica recimo, je človeku težko. Ampak pes ... ki je po odnosu skorajda človek!! Kako ne bi bili zelo žalostni! Doba žalovanja traja lahko zelo dolgo. Nam pa pomaga tudi zoreti. Če je vse prav, življenjsko zorimo ... in nas vse to preveč ne zagreni ... Objem (tak na daleč, nesentimentalen, pač pa v podporo ... drži se, čeprav je težko, življenje teče dalje)

Hvala Ika in hvala Ana. Taka ogromna praznina se je odprla... Lajka mi je bila kot otrok. No, otrok, ki je odrastel in je postal hkrati nekaj drugega. Družabnica, prijateljica, tisto najzvestejše bitje, ki je bilo brez pogojnika sposobno največje ljubezni... Vsi smo prizadeti. Cela družina. Tako je, kot bi šel eden od nas. In dejansko je. Podzavestno še vedno pričakujem, da bo ob zvoncu na vratih zalajala, še vedno se avtomatsko stegnem, da bi jo pobožala, ko leži na kavču... Vedela sem, da bo nekega dne hudo, ker pač pes ne živi človeške dolžine življenja... A niti v sanjah nisem vedela, da bo tako hudo. Smo jo pa pokopali. Na otip je bila ista, nekaj grozljivega... Vonja po njej ni bilo več in mrzla je bila. Položili smo jo v jamo in jo pokrili z njeno dekico, med tačke sem ji dala njeno žogico... Njeno premičnino, ki jo je povsod nosila s seboj... Vsakič ko sem čeznjo vrgla lopato zemlje se je žogica oglasila... :( No, sedaj počiva. Počiva v domači zemlji, na lepem mestu. Vonj po njej počasi izginja... Ostajajo igrače, posteljica, ki je ne morem še odstraniti... Ostaja na tisoče spominov, fotografij, občutek povezave.... In čas, ki se v tem trenutku zdi prazen. Upam, da bom sčasoma lahko izpustila, hkrati pa se zavedam, da se ne da kar prestaviti nazaj in živeti, kot, da se ni zgodilo nič...

Ob Abramovih mislih še to: Nova žival ni nikoli nadomestek za izgubljeno ... Kot nov otrok ni nadomestek za izgubljenega. Ko sem izgubila prvega, drugega, tretjega otroka, sem vedela, da ostajajo v mojem srcu prav vsi ...

Liza, tudi pri nas imamo eno zvesto zverino ... ko me gleda v oči, čutim njegovo neizmerno zvestobo. Pred kratkim smo se morali prav na hitro posloviti od ene od muc ... :( Kaže, da je dobila revica pljučnico ... Peljali so jo moji na sterilizacijo in ja, mene je kar žrlo, da smo uničili njeno mačjost ... njeno mačjo naravo ... Po operaciji se mi je zdelo, da je postala mirnejša, čudno se mi ej zdelo, da bi s etako hitro poznalo. Ampak morda je bilo to s pljuči kar posledica operacije ... Tako so odpeljali muco k veterinarju - tedaj je pokalo, ko ej dihalo. Pljuča je imela čisto zalita. Ampak jedla je rada do zadnjega. In branila se je menda tudi do zadnjega. Veterinar jo ej pregledal, ugotovil, da ji ni več pomoči, moji so se potem s težkim srcem strinjali z veterinarjem, da jo uspava. Dva sta želela biti zraven in jima je bilo dovoljeno. Zelo sem vesela, da sta smela biti. Tudi mene je zelo prizadela njena smrt, vse nas. In v meni je tudi vrtala misel, kaj pa če ... Kaj pa če!!! Enako kot pri hčerki pred mnogimi leti, kaj pa če jo iztrgam iz tistih cevk v bolnišnici in zbežim z njo v naročju??? Ne vem, kaj če ... Ne vem ... Jo pogrešamo ... Druga muca in pes sta jasno pokazala, da jo čakata ... Vse to je življenje ... Liza, kakšni ljudje imajo resnično živali celo raje kot ljudi in tudi sicer je normalno, da je žalovanje nujno potrebno - dokler čutimo. In kakor čutimo ... Včasih se tolažimo, da pokojnemu ni nič več hudega ... Da je zdaj v nebesih, človeških, pasjih, mačjih, katerihkoli že ... Pa da on že ve, kaj vse bi mu radi povedali ... Kot hospicarka sem bila nekaj več z umirajočimi ... in še vedno vem, da ni pravil, kako in kaj ... No, ja, pravilo je: biti skupaj tudi ob smrti ... Ampak kaj, ko pa ti nisi vedela!!! <3

Liza tudi meni je žal, da je Šapka odšla. Še vedno se spomnim prvega mucka in še vedno se spomnim kako mi je bilo hudo. Nekaj časa nisem imela nobene živalce potem sem ugotovila, da ne znamo živeti brez živali.

Liza:)* Ne laži sama sebi.Dokler ne boš nabavila drugega psa, boš še vedno pogrešala zadnjega,ki si ga imela. Ta ljubezen do psov nikoli ne mine,če jih imaš resnično rada. Sam si življenja brez psa ne znam predstavljati.Če ga nimaš,ti vedno nekaj manjka. Njihova iskrena ljubezen odtehta vso odgovornost in skrbi, ki jo imaš z njimi. Tako da novega psa boš imela kmalu.

Taja, hvala. Radmila... Umrla je med operacijo. Niso mi pustili, da bi čakala tam. Imajo zelo strogo politiko kar se tiče teh reči... Sredi operacije so me poklicali, povedali, da ni mogoče operirati, jaz pa sem potrdila, naj jo uspavajo... Plus jebeno bundo sem prejšnjo noč pozabila doma... 100 km stran... Tako, da ni šlo drugače, kot, da sem se vmes (tako sem mislila) vrnila domov. To o reinkarnaciji bi prav rada verjela, pa ni tako enostavno... V tem trenutku mislim, da nikoli več ne bom imela psa.

Liza.....žalostna izguba......nisi kriva, če si ji skrajšala trpljenje, škoda pa je, da te niso pustili, da bi bila ob njej, ko so jo uspavali..... pravijo, da ima tudi pes dušo in se spet utelesi na Zemljo.....nekateri senzibilni ljudje pravijo, da so v novem psu, ki so ga kupili pozneje, začutili isto dušico prejšnjega psa tudi meni je bilo hudo, ker nisem bila poleg, ko je umiral pes od moje hčere (beli zlati prinašalec)..ki sem ga imela zelo rada......sem pa ga sanjala po smrti, da se je prišel poslovit pred blok od mojih staršev in je imel novo podobo belega ruskega hrta

Žal mi je.

Sožalje. Ne vem, a se izreče za izgubo živali. A izguba je izguba. Svinjska, ko imaš nekoga rad. To je to.