Zjutraj sem se splazila izpod odeje, še preden se je zbudil. Želela sem si vsaj umiti obraz, brez da bi me pri tem opazoval. Koča je bila znotraj bolj ali manj en prostor z dvema pregradama, ena od njiju je tvorila hodnik pri vhodu, druga pa nekakšno nišo za prostorom, kjer sta bila litoželezna peč in kavč na katerem sva spala. V kuhinji, ki je bila očitno osrednji prostor, je bil zidan štedilnik na drva, ki je, sem sklepala, služil tudi za ogrevanje, kar je razložilo zakaj je bilo v prostoru prejšnji večer tako vroče. Ugotovila sem, da ni vodovoda, našla pa sem plastično cisterno z vodo, ki je stala zraven pomivalnega korita v kuhinji. Ravno, ko sem si zmočila obraz, sem zaslišala premikanje za sabo. Objel me je okrog pasu in poljubil na vrat, kot bi to počel vsak dan. Prisiliti sem se morala, da se nisem umaknila. Ne da bi ga takoj pogledala, sem si do konca izprala obraz in se obrisala z majhno brisačo, ki je visela na steni.

»Dobro jutro!« Zadovoljno je mežikal in me z levo roko potegnil za koder las, ki mi je padal na ramo.

»Si mogoče videla kaj se je zgodilo z golažem?«

Zasmejal se je in odprl pokrovko na loncu, ki je še vedno stal na istem mestu, kjer ga je pustil prejšnji večer.

»Em..ne. Kaj pa je z njim? Nič nisem vohala ponoči, da bi se zažgal, ali kaj podobnega…«

»Hah…to lahko pomeni le dvoje. Ali to, da si bila preveč zaposlena, ali pa, da se v resnici ni zažgal.«

Navihano me je gledal. Ko je videl, da sem zardela, kot kakšna koza, ali stara devica, ali pa morda kot, da ne bi še nikdar prej videla moškega, me je narahlo potegnil v svojo smer.

»Taja? Kje pa si? Ne zavleci se nazaj, a?«

»Kam nazaj?«

»Ne bodi no… tako zategnjena… Hočem reči, kot da te kar naprej peče vest… Saj veš, da te vresnici ne.«

Zasmejala sem se.

»Bolj me zanima kaj je res z golažem. Lačna sem.«

»Golaž za zajtrk?«

Zmignila sem z rameni.

»Mislim, da je ogenj v štedilniku ugasnil. Nič se ni zažgalo.«

Opazovala sem ga, tiste oči,  v katerih se je ulovil snop svetlobe od okna in jih obarval z barvo medu… Kako je, oblečen le v nekakšne ohlapne hlače zakuril... Njegovo telo se mi je zdelo, kot lepo oblikovan stroj… Kako je zmečkal časopisni papir, ga obložil s trščicami in prižgal z vžigalico…. Dodal nekaj smrekovih trsk in nekaj drobnih polen… Smelo, dobrovoljno in samozavestno… Razkuštran… njegovi lasje, ki so malenkost prerastli standardno dolžino, pa se mu verjetno ni ljubilo postriči… Ljubko so se vihali na konicah, kostanjevo rjave barve, s svetlejšimi prameni vmes… Ja…Tudi kak srebrn… Kot rahel plosk po licu… Hej nisva več tista mulca, kot sva bila… Nisva več otroka… Mišičast torzo… Ne pretirano, ampak primerno… Brez grama odvečne maščobe… Predvidljivo… Kot vedno… In brazgotine na obeh rokah in na levi nogi… Ena počez, čez levo stegno…. Bojne rane, sem pomislila… Njegov smeh… Sredstvo za razpuščanje vsega… Kot bi se razkrojila v vsemirje… Trapasto… Ja. Mir - Veliko miru - Vsemirje…. Jaz pa kot majhen otrok… čepeč pri mizi, čakajoč na svoj krožnik. S smehljajem madone na obrazu. In seveda, s tisto minljivo srečo v trebušni preponi… Ker… Srečo začutiš prav tam, pa tega nihče ne ve.

Pojedla sva tisti golaž, ki se mi je zdel odličen. Ozirala sem se okrog sebe, kot bi se pravkar zbudila. Ni me motilo, da koča nima vodovoda in da je nekoliko razmetana. To je bil on. To sem pričakovala. Nered, gozdne poti in pohodniški čevlji. Popolno nasprotje Damianu, in njegovim posebnimi oblekam... Vedno v stilu, poza, zgodba, freska… Brezhibno stanovanje, primerno obrabljeno, namenoma, seveda… In avto, v katerem ne vidiš kančka prahu ali kamenčka, ali travne bilke. Zaželela sem si, da bi pokukala v Maxov avto. Misel me je spravila v dobro voljo, ker sem vedela kakšen je. Zahihitala sem se sama pri sebi.

»Kaj je? Sem kaj takega rekel?«

»Ne, ne… nič. Kakšen je plan za danes?«

»Lahko ti pokažem svoj gozd...«

Pokimala sem. Zadovoljna, da se bova premaknila, saj si nisem želela obsedeti na mestu z vsemi občutki in vprašanji, ki so se mi pojavljala v glavi.

»Kar zdaj takoj?«

Še enkrat sem pokimala in si pričela obuvati čevlje.

Ko sva stopila ven, sem presenečeno opazila kako visoko je koča.

»Torej, tale travnik s kočo in gozd, ki ga vidiš, je moj, « je rekel zadovoljno.

»Prva zemlja, ki sem jo kupil, zato bo zame vedno nekaj posebnega. Kasneje sem je še nekaj dokupil…drugje… Ampak pusti zdaj to.«

Sledila sem mu v gozd. Kolikor sem si sploh lahko predstavljala, se mi je zdelo, da je bil lepo pospravljen in oskrbovan… Kot, da bi v resnici vedela kaj to pomeni…  Nekaj časa sva hodila po ravnem terenu, ki pa se je postopoma začel vzpenjati. Ves čas mi je razlagal to in ono, o drevesih, o gozdu, o zemlji… Sploh mu nisem sledila. Zdelo se mi je tako neverjetno, da hodim z njim po njegovem gozdu. Spomnila sem se najinih pohajkovanj po Ljubljani. Človek pred mano se je zdel drugačen od tistega takrat,  tako odprt je bil in tako dobre volje… Ni bilo tiste skrivnostnosti in pogledov od strani, ki sem jih bila nekdaj vajena.

Kmalu sva prekoračila mejo in prišla v državno ali občinsko hosto in še kar hodila, ter se pogovarjala o tem in onem, kakor da ne bi bilo nikakršnega ozadja, nikakršnih vprašanj in dilem. Vprašala sem se, ali ima tisti grozeči občutek znotraj mene, sploh zares kakšen smisel, to tiho opozarjanje in zavora, ki je vsak trenutek pripravljena, da ustavi to občutenje, ki se je zdelo skoraj prelahko. Kako drugače bi lahko človek živel, ko bi znal kdaj ignorirati vse te demone, ki se mu z leti spodrsljajev in razočaranj naselijo v možganih…

Prišla sva na vrh manjšega hriba in se usedla na igličasta gozdna tla.

»Boš cigaret?« me je vprašal in mi pomolil škatlico.

»A ni to skoraj malce grešno, po taki hoji, v naravi?« sem se zasmejala.

»Eh… Grešno je to, da si človek venomer postavlja neka izmišljena pravila in se z njimi dobesedno ubija… V zadnjih letih sem precej razmišljal o teh rečeh…«

Prižgal je cigareto in pihnil dim.

»Kaj natančno želiš s tem reči?«

»A se ti ne zdi, kot, da živimo nek tuj program? Nisi še nikdar o tem razmišljala? No… Tega se človek z nemalo truda odvadi… Kar je pa veliko huje in veliko težje, je pa to, da živimo svoj umetni program.«

»V smislu?«

»Ne vem… Pričakovanja do sebe, nesmiselni zadržki, občutki vesti, krivde… Čudne in obvezujoče ideje o tem kakšen moraš biti, kako bi morale stvari potekati… Kar seveda vodi v konstantno nezadovoljstvo… Drugam niti ne more… «

»Ampak, saj pravzaprav govoriš o nekakšnih privzgojenih rečeh, če se ne motim, vsaj veliko od naštetega se da zelo lepo razložiti. Okolje, starši, družba, vsiljene vrednote…«

»Mislim, da ni tako enostavno.« Je rekel in zamišljeno gledal predse. »Mislim, da je nek čisto poseben del človeka, ki nadvse uživa v tem, da stvari niso preenostavne.«

Zasmejala sem se. »Torej, latentni mazohist?«

Tudi on se je zasmejal.

»No, včasih je dobro enostavno izpustiti. Kot bi se ponovno zagnal. Zares ignorirati neke ustaljene vzorce, po katerih poteka samotortura. Pa saj vsi to počnemo… Vsakdo se sprašuje, ali dela prav… Mogoče je včasih dobro manj spraševati in več početi? V smislu živeti?«

»Ja, ok. To se mi zdi kar smiselno…. Ampak, kako pa res veš, kdaj je tisti notranji glas upravičen in kdaj gre zgolj za latentnega mazohista?«

»Recimo to, kar sem ti razlagal včeraj… Ko si me vprašala, ali bi te poklical tudi, če se nikdar ne bi srečala.«

Premaknil se je bližje in me objel okoli ramen.

»Ja?«

»In recimo tudi tale kretnja zdaj. Lahko bi te objel, pa bi bilo to nekaj predvsem osladnega, ali vsaj pocukranega, pa  nimam takega občutka. Lahko bi te objel načrtno, z veliko misli in glasov v glavi, sem pa to naredil popolnoma in zgolj zato, ker se zdi tako naravno.«

»Se zdi?« sem vprašala.

»A se ne zdi? Te moti? Vdiram v tvoj osebni prostor?«

»Ne.. « Zasmejala sem se kot nekdo drug, presenečena nad sabo.

»Torej, verjetno te res ne bi poklical… Ker je tako…. in je bilo tako… in bi bilo tako….blabla…. Ampak, ker sva se takole srečala, si nisem mogel situacije več razlagati drugače, kot si jo razlagam zdaj.«

»Kaj pa glasovi? Jih ni?«

»Glasovi so vedno. Nemogoče je, da jih ne bi bilo… No, to je, razen pri kakšni globoki meditaciji, pa še o tem nisem prepričan… Kdo ve…«

»In kaj pravijo?«

»Zdajle pred vsem to, da stvari nikakor ne smem spet pokvariti. Da imam zdaj priložnost, morda zadnjič… So pa seveda še drugi, ki so absolutno proti temu, da sem tukaj s tabo, na tak način in s takim občutkom… Racionalni glasovi…. Ampak te ignoriram. Toliko sem se že naučil. « Pomežiknil mi je.

Zasmejala sem se.

»Kaj pa če je to v nasprotju z mojo voljo? Je poleg latentnega mazohista tudi latentni sadist?«

»No, to bi bila seveda popolnoma druga reč. Ampak, glasovi mi pravijo, da se ne motim in da slišijo tvoje glasove, ki se s tem strinjajo.«

»A veš… Vse to me resnično žalosti.«

»Zakaj?« je vprašal začudeno.

»Ker nimam odgovora, ker ne glede na to, kaj si želim, ne morem kar porušiti vsega za seboj in ostati tukaj. Slej ko prej bom morala nazaj v Ljubljano, jutri, pojutrišnjem… In niti sanja se mi ne kaj bo… Vem, pa da bo hudo. V vsakem primeru.«

»Zakaj v vsakem primeru? Ali se ti zdi, da bo, če si boš izbrala življenje, kot si ga želiš, hudo?«

»Hudo bo zaradi Damijana. Njemu bo hudo. Tudi meni… Sedem let nekega življenja… In hudo bo, ko bo treba pojasnjevati. Hudo bo, ker bom morala spremeniti vsako malenkost v svojem življenju…«

»Damian je odrasel človek, ki ravno tako kot ti, ne more biti pretirano srečen. Zakaj mu ne bi privoščila boljšega življenja? Ali pa vsaj možnosti za to? Glede malenkosti pa…  Kaj pa pomenijo malenkosti?

Utihnila sem. Seveda je imel prav.

»Ampak stvar je tudi v tem, da ti ne morem kar tako odgovoriti… Potrebujem malo časa za razmislek… O sebi, o tem kaj sploh hočem, če si sploh upam… Pa tudi če si, potrebujem čas za ustrezen zaključek stvari, razumeš?«

Gledal me je v oči in prikimal.

»Včeraj si rekel, da po tem ne morem več nazaj k njemu…«

»Ali lahko?«

»Težko, ampak vseeno moram. Moram narediti tako, kot čutim, da je prav. Do sebe, do njega… Na kraju tudi do tebe. Hočem, da se zavedaš situacije. In ne vem… Ne vem koliko časa bo trajalo…«

Spet sem se začela počutiti utrujeno in zbegano.

»Prav. Ok. Imam predlog.«  Stegnil je roko, kot bi želel skleniti kupčijo.

»Kaj ko bi določila datum, kdaj se naslednjič vidiva? Pa ne drug teden, to bi bilo prehitro… Recimo čez dva meseca. Kaj pa vem… Dvajsetega? Če je zdaj konec maja, bo to konec julija. Bi se ti to zdelo ok? Takrat mi boš lahko povedala kako se boš odločila. In imela boš čas, da si malo urediš stvari… Če se boš tako odločila.«

Zvilo me je v želodcu. Dva meseca se mi je zdelo neskončno veliko časa. Kar gledala sem ga.

Pobožal me je po laseh.

»Ja, vem. Zdi se veliko… Mogoče je bolje tako, kakor, da bi se preveč zaletela. A nisi rekla, da rabiš čas? Pa saj me lahko vmes pokličeš, ali celo prideš sem, če se ti bo zdelo predolgo.« Zarežal se je.

»Ampak, Max… Ni problem v času. Problem, je, da se spet premikava v natančno tak odnos, kakor sva ga nekdaj imela… To se mi zdi nevzdržno. Poleg tega dobro vem o čem vse se bom v tem času spraševala…«

»Glede na to, da se vračaš k svojemu moškemu… Karkoli v tem primeru že to pomeni… Se bom najbrž tudi sam o čem spraševal… Torej… Ne more biti tako, kot je bilo takrat. Tokrat se o tem pogovarjava. Povedal sem ti kaj hočem, česa si želim… Pa ti? Saj v resnici nisi ničesar rekla.«

»Jaz…. Jaz sem ti povedala, da potrebujem čas. Zdajle se mi ne zdi varno za potencialno ljubezenske izjave.«

Zasmejal se je.

»In kako se človek počuti za vekomaj prilepljen na svoji varni točki?«

Spet me je zbodlo.

»Bedno in tuje.«

»Ok, ok, Taja… Ne bom te provociral. Nima smisla. Če potrebuješ čas, si ga pač vzemi. Jaz tokrat ne grem nikamor.«

Vstal je in me potegnil kvišku. S hlač sem si stepla smrekove iglice in globoko vdihnila zrak, ki je prijetno dišal po smoli.

»Veš kaj, če nič drugega… Ni mi žal, da sem prišla.« Prijela sem se za glavo in pomislila, da je to nekaj kar sem mu morala povedati. Bila sem čudno pomirjena. Sredi gozda, zraven človeka o katerem se mi je tolikokrat sanjalo… Kot bi bila sredi ne hudo prepričljive halucinacije, ki je ne ločujem dobro od realnosti.

Počasi sva se namenila nazaj v dolino. Prijel me je za roko, česar sicer nikdar nisem marala, ampak zares se je zdelo naravno. Bilo je brez pomisleka, brez tipanja, grabljenja… brez upiranja. Kot bi nekaj enostavno padlo na svoje mesto. Razmišljala sem o tem. Verjetno je dejansko bilo naravno. Verjetno ni veliko ljudi s katerimi bi lahko to čutila in verjetno ni bilo naključje, da sva bila to ravno midva.