V zadnjem času veliko poslušamo o morebitnih izkoriščanjih delavcev na delovnem mestu. V medijih se zelo glasni govori tudi o možnostih in oblikah novodobnega suženjstva. Problematika zaposlovanja in morebitnega ter dejanskega izkoriščanja delovne sile je problem, ki se vleče kot jara kača. Težava z izkoriščanjem ni le hipna, trenutna in kratkotrajnega obstoja. Skozi različna obdobja zgodovine, razvoja človeštva in razvoja tehnologij, se dogajajo različne oblike izkoriščanja delovne sile. Izkoriščanje tako tangira fizično in psihično sfero posameznika in skupine. Oblike izkoriščanja segajo vse od prenizkega plačila, socialne politike posamezne države in vse do fizičnega nasilja na in izven delovnega mesta. K slednjemu sodi tudi spolno nasilje, ki se lahko manifestira tudi skozi verbalno obliko nadlegovanja. Kdaj in kje se prične sodobno, novodobno, moderno suženjstvo na delovnem mestu in od kdaj naprej lahko dejansko govorimo tudi o obliki trgovine z ljudmi, je težko opredeliti, saj je meja precej zabrisana in variira od primera do primera. Vsekakor gre tukaj za vsak primer posebej in generalno ne moremo vseh primerov obravnavati pro forma. Osebno menim, da je zaslediti obrise trgovine z ljudmi že naslednjem primeru, ki ga opisujem. Preden pričnem z opisovanjem naj poudarim, da sem primer, ki ga opisujem, povzel po praksi več Slovenskih podjetji, ki vztrajno izvajajo opisano prakso. Država, zakoni in subvencijski vzvodi, pa jih pri tem podpirajo in jim takšno ravnanje omogočajo povsem skladno z veljavno zakonodajo Republike Slovenije. Veliko podjetje v Sloveniji zaposluje okoli dva tisoč ljudi. Na letni ravni kuje lepe dobičke, tudi po več milijonov letno. Večina zaposlenih ima ali osnovnošolsko ali srednješolsko izobrazbo. Zaposleni delajo tako podnevi, kot tudi ponoči. Včasih delajo v enem kosu po 12 ali več ur. Mesečno lahko posamezni zaposleni nabere tudi do 60 ali več nadur. V nekaterih primerih celo sto nadur na mesec. Delodajalec jih v službo vpokliče tudi takrat, ko imajo predviden prosti dan za počitek in svoje osebno življenje. Če se na klic ne odzovejo, pričnejo slediti grožnje s strani nadrejenih, ki se navezujejo na takojšnjo odpoved delovnega razmerja. Delodajalec delavcem iz opisanega izplačuje nižjo plačo, kot jo določa zakon. Zato država primakne svoj del, da delavec doseže višino minimalne plače. Pri tem delodajalec ne izplačuje nadurnega dela, vendar vse nadure, ki jih je lahko na letni ravni tudi okoli štiri sto ali več, delodajalec konec koledarskega leta preprosto odpiše, s pojasnilom, da je to za dobrobit podjetja. Delavci se temu ne upajo, ne morejo, ne znajo upreti in se postaviti zase, saj jih je delodajalec psihično zlomil s svojimi stalnimi grožnjami in neposrednim izkoriščanjem psihične prevlade nad delavcem, ki želi zgolj dostojno plačilo za opravljeno delo. Mimo grede, gre za velik problem, ki je v bistvu javna tajna. Veliko podjetji posluje na tak način, vendar nihče ne ukrepa. Podjetje, ki na plečih teh delavcev kuje dobičke, je še dodatno nagrajeno s strani države, ki pridno subvencionira manko do minimalne plače. Sliko ste si do sedaj že lahko ustvarili. Sedaj se skozi hitro analizo, ki je narejena po zdravi kmečki pameti vprašajmo, kje se srečamo z znaki trgovine z ljudmi in oblikami sužnjelastniškega odnosa. Predpostavimo, da sta žena in mož zaposlena, sicer v različnih podjetjih, a na enak način. Oba prejemata nižjo plačo, kot veleva zakon, delodajalec izkorišča svoj status (ogroženi status, čeprav v bilancah kuje milijonske dobičke) in od države terja subvencije za doplačilo do minimalne plače. Resnici na ljubo moramo priznati, da takšen delavec na svoj račun prejme okoli 850,00 € na mesec. Ta znesek vključuje osebni dohodek (plačilo za opravljeno delo), malico, prevoz na delo in nadurno delo. Oba partnerja, žena in mož, tako skupaj dobita na mesec 1.700,00 €. Predpostavimo tudi, da imata dva šoloobvezna otroka in zaradi nizkega dohodka prejemata otroški dodatek, ki za dva otroka znaša približno 230 € na mesec. Torej se mesečni proračun družine dvigne iz 1.700,00 € na 1.930,00 €. Če ima družina srečo poseduje lastniško stanovanje ali celo hišo, za katero nima kredite, ker ga tako ali tako ne bi dobili, ampak gre za podedovano premoženje. Precej pa je družin, ki nimajo te sreče. Zato bom predvidel, da so v najemniškem stanovanju, za katerega morata starša plačevati najemnino. Po pregledu nepremičninskega trga lahko z mirno vestjo zapišem, da najemnina za trosobno stanovanje v Mariboru znaša mesečno 550,00 €za 78m2 veliko stanovanje. Seveda v to ceno niso vključeni stroški, ki na mesečni ravni znesejo okoli 200,00 € na mesec. V ta znesek je vključena elektrika, plin, stroški upravljanja stavbe, ogrevanje razdeljeno na 12 mesecev in drugi drobni stroški. Skupaj tako 4 članska družina porabi kar 750,00 € na mesec samo za to, da imajo kje bivati, se umiti in morda tudi odpočiti. Zanemarimo vse druge stroške, telefoni, naročnina za internet, televizijo, registracija in servis enega avtomobila, obšolske dejavnosti, izleti s šoli, ki jih je potrebno posebej plačati, kepico sladoleda na mesec za vsakega in druge pritikline. Ko družina plača mesečne stroške za streho nad glavo jim v proračunu za naslednjih 30 dni življenja (do naslednje plače) ostane zgolj 39,33 € na dan, oziroma na vsakega družinskega člana zgolj 9,83 € na dan. Pozor, zanemaril sem tudi strošek prevoza na delovno mesto in malice na delovnem mestu, oblačila za otroke in druge stroške, ki so povezani z rednim dnevnim življenjem (životarjenjem). Tukaj si lahko ustvarimo realno sliko prenekatere slovenske družine. Ali lahko na tem mestu že govorimo o trgovini z ljudmi in novodobnim suženjstvom? Več v nadaljevanju.   Ostanite varni.

Analiza kratnek ankete zaskrbljujoča! Razširjenost drog, tako prepovedanih kot dovoljenih, po osnovnih šolah v Sloveniji je praktično neznanka. Jasna statistika o tem koliko je droge na šolah preprosto ni. Zato sem sam izvedel čisto preprosto anketo, katere namen je bil izdelati okvirno sliko o tem kako so OŠ aktivne na področju preventive, kako se soočajo s to problematiko in o tem koliko jim je znanih primerov uporabe drog na posamezni šoli.  V anketo sem skušal zajeti vse šole v sloveniji. Anketo sem pošiljal po elektronski pošti, naslove pa sem dobil na straneh ministrstva za izobraževanje, znanost in športa. Kaj hitro sem ugotovil, da niti ministrstvo nima natančnih podatkov o elektronskih naslovih osnovnih šol v Sloveniji. Od 450 naslovov je bilo napačnih kar 11 naslovov. Pošto je tako prejelo 439 osnovnih šol. Prve osnovne šole so svoje odgovore na anketo podale precej hitr. V nekaj urah od poslane ankete. Za razumen rok, v katerem sem pričakoval odgovore na vprašanja, sem zastavil 14 dni od dneva pošiljanja zgolj štirih vprašanj, na katere je bilo mogoče odgovoriti z DA ali NE. Samo eno vprašanje je bilo bolj opisne narave, kjer je zadostovalo tudi nekaj besed. Ni bilo potrebno dolgoveziti z odgovori. Danes 26.,9.2015 ko sem napisal tale blog je minilo skoraj tri tedne od pošiljanja anket po e-pošti. Iskreno povedano sem pričakoval veliko število odgovorov, ker sem smatral, da se delavci na OŠ zavzemajo za preventivno področje na temo drog in odvisnosti od njih. No, na moje veliko razočaranje sem od 439 dostavljenih anketn prejel samo tri in dvajset odgovorov. Torej niti 10 % šol ni odgovorilo na vprašalnik.  To je zaskrbljujoč podatek. 

Migranti - ekonomski in vojni Vsekakor gre za najaktualnejšo temo daleč na okoli. Vsekakor pa je potrebno o tem še več govoriti, se seznanjati z vsemi zgodbami. Preden pričnem pisati naj povem, da sem proti vsakemu nasilju na begunci, torej tistimi, ki prihajajo iz vojnih območji. Za njih je potrebno poskrbeti, jim pomagati preživeti. Ko se bodo razmere v njihovi domovini umirile in normalizirale, pa jim pomagati, da se vrnejo in znova zaživijo v vsej svoji kulturi in narodnosti. Kritičen pa sem do ekonomskih migrantov. Nekaj znanja iz področja varnostnega preverjanja imam in vem, da je vzpostavitev nadzora in ločevanje med vojnimi in ekonomskimi migranti izjemno zahtevna in težavna naloga. Vendar pa ni nemogoča. Na socialnih omrežjih vidimo veliko posnetkov kako policija grobo ravna s prebežniki. Videti je tudi posnetke, ko prebežniki razbijajo in uničujejo premoženje v tuji državi. Ne eno in en drugo ni vredu in ni prav.  Morda bom izpadel nesramen in trdosrčen, ampak... Veliko je migrantov, ki ne morejo dokazati od kod prihajajo. To pa zato, ker nimajo osebnih dokumentov. Takih bi naj bilo po poročanju medijev kar za 90%. Kaj naj s takimi ljudmi? slovenec niti na banki ne more dvigniti denarja če ob bančni kartici ne predloži še veljavnega osebnega dokumenta. Nekdo, ki pa je prebežnik pa lahko pride v državo, prestopi "šengen" brez enega dokumenta. Vprašajte se samo, kako bi odreagiral policaj na meji, če bi želeli brez dokumenta čez mejo? Tukaj ne bo pomagal zagovor, da ste dokumet pač izgubili v paniki ali ste ga pozabili doma in da morate nujno čez mejo ker vam nekdo grozi ali kaj podobnega. Nič ne bo pomagalo. Brez dokumenta pač ne gre. Vsaj za nekatere to velja.  Kot sem že rekel. Vojnim beguncem moramo pomagati. Vendar je ločnica med enimi in drugimi zelo tanka in brez dokumenta je nemogoče, da bi lahko ugotovili h kateri skupini pripadajo. Torej, če nimaš dokumenta se lahko obrneš na ambasado in tam urediš papirje. Sej je to nekako standardni postopek, ali pač? Samo tako za vmes. Lepo bi bilo, če bi slovenska vlada z enako vnemo reševala težave doma. Pri svojih ljudeh, ki plačujejo davke, da imajo lahko politiki sploh plačo. Naši otroci so tudi bolani in lačni. Pri nas so tudi neurejene osnovne stvari. Za primer lahko vzamemo otroško srčno kirurgijo - trenutno najbolj vroča tema. https://www.facebook.com/jure.znidaric Tukaj si lahko na mojem FB zidu pogledate nekaj posnetkov v zvezi z migranti in jih tudi pokomentirate. V bistvu vas vabim h komentarju in razpravi. Povejte na glas to kar si mislite o vsej zadevi, Če se ne bomo pogovarjali, ne bo napredka. Težave, dvome, skrbi in ostale zadeve se rešujejo s pogovorom in izmenjavo mnenj. Video na tej povezavi pa me je potisnil v dodatne dvome. Žal je posnetek v Angleškem in Srbskem jeziku. Upam, da boste razumeli. https://www.facebook.com/radionarodnjak/videos/812046625581667/?pnref=story

Ni za umret in ne za živet! Ker je vroča in aktualna tema bom še jaz dodal svoj delež in vam zaupal svoje razmišljanje. Nisem ne ekonomist ali kakšen finančni strokovnjak. Vem pa, da je naša država zelo požrešna, z enormnim aparatom, ki pije davkoplačevlaski denar kot žejna kamela. Lahko bi rekli, če so morali proizvajalci avtomobilov prilagoditi motorje na nove EU stnadarde, da manj trošijo in so boljši v vseh pogledih, bi morali tudi politiki zamenjati motor in se malo prilagoditi na nove EU standarde. Nižja potrošnja, več efekta. Vprašanje za dvig minimalne plače je potrebno urediti celostno. Ne gre samo za to, da bi plače dvigovali, razbremeniti je potrebno tudi gospodarstvo. Davki in prispevki, ki jih je potrebno plačati ob plači so PREVISOKI! Naj vam postrežem z informativnim izračunom, da si boste lažje predstavljali kaj vse mora delodajalec plačati, kadar plača osebni dohodek delavcu. Izračun je bil narejen na spletni strani www.racunovodja.com. Za 600 € neto plače mora delodajalec sproducirati skoraj 1.000€ čistega dobička, da lahko izplača plačo. Natančneje, delodajalec mora za prej omenjeno plačo imeti 986,42 € denarja, da lahko pokrije plačo in vse pripadajoče stroške.  Problem pri vsem skupaj pa so seveda tudi delavci, ki delajo za takšno plačo. Vsi se pritožujejo kako je plača nizka, po drugi strani pa pred šefi sklanjajo glave in ničesar ne naredijo, čeprav delavci vedo, da denimo podjetje raste 7 % na letni ravni. Ob tem pa plače ostajajo enake že 10 let. Tudi delavci se bodo morali postaviti pokonci. Če ne drugače, bo potrebno stopiti na ulice in vladi pokazati, da se s takšno plačo in politiko ne da živeti. Sploh si ne morem predstavljati, da si politik upa trditi, da s 3.000 € plače na mesec ne more preživeti. No, delavec z 550 ali 604 € pa lahko. JA, kaj pa mu drugega sploh preostane? Sem za višje plače in sem tudi za razbremenitev delodajalcev pri davkih.

V šolah in na ulici. Da so droge v šolah prisotne vemo vsi. Le priznati si tega nočemo. Raje gremo mimo vsega in pogledamo vstran z mislijo, da se mojemu otroku že ne more zgoditi, da bi zapadel v svet teme, svet droge.  Veliko krat slišim vprašanje: "Zakaj pa se drogirajo, če pa potem samo propadajo in si uničujejo življenje?" Ko je človek pod vplivom droge mu je lepo. Nepopisno lepo. Občutek, ki ga ima oseba pod vplivom drog, si lahko plastično predstavljate, če primerjate občutek ob orgazmu. Orgazem je najintenzivneši občutek, ki ga lahko doseže človeško telo brez dodatkov. Droga pa ta občutek podeseteri, Si predstavljate? Deset orgazmov združiti v enega? Nepopisno.  Tako kot je pri seksu, je pri drogi enako. Najstnik, ki prvič doživi orgazem, si želi ta občutek vedno znova in znova. Odvisnik od drog si želi ekstazo vedno znova in znova. Psihološka odvisnost in tudi telesna odvisnost od drog je huda in telo zahteva vedno več. Uporabnik pa z vnosom kemije v telo, počasi a sigurno uničuje vse kar je bil in kar je sedaj.  Zato se kot stalni član Varnostnega sosveta Mestne občine Maribor zavzemam za učinkovito ozaveščanje vseh starostnih skupin, o zlorabi drog. Pa naj bodo to dovoljene ali prepovedane droge.  Želim si, da bi skupaj ustvarili skupnost, ki razmišlja podobno kot jaz, ter da si želi svoje misli prenesti v realnost. V Sloveniji je mreža društev in institucij dobro razvita, vendar nikoli ni preveč, da še nekdo opozarja na težave, ki nastanejo pri zlorabi drog.  Droge v šolah so večji problem kot si mislite. Ali že veste za novo drogo, ki kroži tudi po NAŠIH osnovnih šolah? Imeuje se SLADOLED. Tukaj je povezava na stran DrogArt, kjer je Sladoled tudi podrobneje opisan.