V zadnjem času veliko poslušamo o morebitnih izkoriščanjih delavcev na delovnem mestu. V medijih se zelo glasni govori tudi o možnostih in oblikah novodobnega suženjstva. Problematika zaposlovanja in morebitnega ter dejanskega izkoriščanja delovne sile je problem, ki se vleče kot jara kača. Težava z izkoriščanjem ni le hipna, trenutna in kratkotrajnega obstoja. Skozi različna obdobja zgodovine, razvoja človeštva in razvoja tehnologij, se dogajajo različne oblike izkoriščanja delovne sile. Izkoriščanje tako tangira fizično in psihično sfero posameznika in skupine. Oblike izkoriščanja segajo vse od prenizkega plačila, socialne politike posamezne države in vse do fizičnega nasilja na in izven delovnega mesta. K slednjemu sodi tudi spolno nasilje, ki se lahko manifestira tudi skozi verbalno obliko nadlegovanja. Kdaj in kje se prične sodobno, novodobno, moderno suženjstvo na delovnem mestu in od kdaj naprej lahko dejansko govorimo tudi o obliki trgovine z ljudmi, je težko opredeliti, saj je meja precej zabrisana in variira od primera do primera. Vsekakor gre tukaj za vsak primer posebej in generalno ne moremo vseh primerov obravnavati pro forma.
Osebno menim, da je zaslediti obrise trgovine z ljudmi že naslednjem primeru, ki ga opisujem. Preden pričnem z opisovanjem naj poudarim, da sem primer, ki ga opisujem, povzel po praksi več Slovenskih podjetji, ki vztrajno izvajajo opisano prakso. Država, zakoni in subvencijski vzvodi, pa jih pri tem podpirajo in jim takšno ravnanje omogočajo povsem skladno z veljavno zakonodajo Republike Slovenije.
Veliko podjetje v Sloveniji zaposluje okoli dva tisoč ljudi. Na letni ravni kuje lepe dobičke, tudi po več milijonov letno. Večina zaposlenih ima ali osnovnošolsko ali srednješolsko izobrazbo. Zaposleni delajo tako podnevi, kot tudi ponoči. Včasih delajo v enem kosu po 12 ali več ur. Mesečno lahko posamezni zaposleni nabere tudi do 60 ali več nadur. V nekaterih primerih celo sto nadur na mesec. Delodajalec jih v službo vpokliče tudi takrat, ko imajo predviden prosti dan za počitek in svoje osebno življenje. Če se na klic ne odzovejo, pričnejo slediti grožnje s strani nadrejenih, ki se navezujejo na takojšnjo odpoved delovnega razmerja. Delodajalec delavcem iz opisanega izplačuje nižjo plačo, kot jo določa zakon. Zato država primakne svoj del, da delavec doseže višino minimalne plače. Pri tem delodajalec ne izplačuje nadurnega dela, vendar vse nadure, ki jih je lahko na letni ravni tudi okoli štiri sto ali več, delodajalec konec koledarskega leta preprosto odpiše, s pojasnilom, da je to za dobrobit podjetja. Delavci se temu ne upajo, ne morejo, ne znajo upreti in se postaviti zase, saj jih je delodajalec psihično zlomil s svojimi stalnimi grožnjami in neposrednim izkoriščanjem psihične prevlade nad delavcem, ki želi zgolj dostojno plačilo za opravljeno delo. Mimo grede, gre za velik problem, ki je v bistvu javna tajna. Veliko podjetji posluje na tak način, vendar nihče ne ukrepa. Podjetje, ki na plečih teh delavcev kuje dobičke, je še dodatno nagrajeno s strani države, ki pridno subvencionira manko do minimalne plače.
Sliko ste si do sedaj že lahko ustvarili. Sedaj se skozi hitro analizo, ki je narejena po zdravi kmečki pameti vprašajmo, kje se srečamo z znaki trgovine z ljudmi in oblikami sužnjelastniškega odnosa.
Predpostavimo, da sta žena in mož zaposlena, sicer v različnih podjetjih, a na enak način. Oba prejemata nižjo plačo, kot veleva zakon, delodajalec izkorišča svoj status (ogroženi status, čeprav v bilancah kuje milijonske dobičke) in od države terja subvencije za doplačilo do minimalne plače. Resnici na ljubo moramo priznati, da takšen delavec na svoj račun prejme okoli 850,00 € na mesec. Ta znesek vključuje osebni dohodek (plačilo za opravljeno delo), malico, prevoz na delo in nadurno delo. Oba partnerja, žena in mož, tako skupaj dobita na mesec 1.700,00 €. Predpostavimo tudi, da imata dva šoloobvezna otroka in zaradi nizkega dohodka prejemata otroški dodatek, ki za dva otroka znaša približno 230 € na mesec. Torej se mesečni proračun družine dvigne iz 1.700,00 € na 1.930,00 €. Če ima družina srečo poseduje lastniško stanovanje ali celo hišo, za katero nima kredite, ker ga tako ali tako ne bi dobili, ampak gre za podedovano premoženje. Precej pa je družin, ki nimajo te sreče. Zato bom predvidel, da so v najemniškem stanovanju, za katerega morata starša plačevati najemnino. Po pregledu nepremičninskega trga lahko z mirno vestjo zapišem, da najemnina za trosobno stanovanje v Mariboru znaša mesečno 550,00 €za 78m2 veliko stanovanje. Seveda v to ceno niso vključeni stroški, ki na mesečni ravni znesejo okoli 200,00 € na mesec. V ta znesek je vključena elektrika, plin, stroški upravljanja stavbe, ogrevanje razdeljeno na 12 mesecev in drugi drobni stroški. Skupaj tako 4 članska družina porabi kar 750,00 € na mesec samo za to, da imajo kje bivati, se umiti in morda tudi odpočiti. Zanemarimo vse druge stroške, telefoni, naročnina za internet, televizijo, registracija in servis enega avtomobila, obšolske dejavnosti, izleti s šoli, ki jih je potrebno posebej plačati, kepico sladoleda na mesec za vsakega in druge pritikline. Ko družina plača mesečne stroške za streho nad glavo jim v proračunu za naslednjih 30 dni življenja (do naslednje plače) ostane zgolj 39,33 € na dan, oziroma na vsakega družinskega člana zgolj 9,83 € na dan. Pozor, zanemaril sem tudi strošek prevoza na delovno mesto in malice na delovnem mestu, oblačila za otroke in druge stroške, ki so povezani z rednim dnevnim življenjem (životarjenjem).
Tukaj si lahko ustvarimo realno sliko prenekatere slovenske družine. Ali lahko na tem mestu že govorimo o trgovini z ljudmi in novodobnim suženjstvom? Več v nadaljevanju.
Ostanite varni.