Po zadnjem zapisu, razmišljam o tem, da mojemu prejšnjemu zapisu, kar na nekaj koncih, nekaj manjka. Malo sem se morda vlekla nazaj, ker, saj veste, boh ne daj, da bi bilo preveč osebno… Ampak, zakaj pa pravzaprav ne? Vsakič se to vprašam in si na kraju odgovorim, da so zadržki neumni. Torej, sem se odločila nadaljevati in na nek način argumentirati svoje razmišljanje o človekovemu dostojanstvu. Naj že v samem začetku poudarim, da tole razmišljanje ni pisano v smislu osebnega pritoževanja. Je bolj oris stanja družbe, ki ga zaznavam. Nečesa, kar je pravzaprav zelo težko razpoznavno. Namreč, preskok v današnje stanje, je od generacije naših staršev, kljub sunkovitemu tehnološkemu razvoju, potekal veliko bolj subtilno, kot bi si človek mislil. Nekako tako se mi zdi, kot, da živimo v znanstveni fantastiki, ki je sploh ne znamo niti natančno opredeliti, kaj šele prepoznati kot tako.
No, pa naj svoj naplet pričnem takole:
Pred tremi, ali več leti, sem s pomočjo nekega poznanstva, ki se giblje povsem v drugih krogih kot moja družina, dobila vabilo na razgovor za delovno mesto pomočnice direktorice nekega podjetja. Za to zgodbo pravzaprav ni pomembno kakšnega. Torej, opravljena po lastni pameti, sem se pripeljala pred nobel stavbo in vstopila v prostor v pritličju, ki je deloval kot nekakšen country club.
Direktorica me je pustila čakati dobre pol ure, kar je bilo verjetno od nje še precej prijazno, saj je pač navajena, da jo navadni ljudje čakajo tudi več ur, če je treba. Med razgovorom mi je nazorno razložila, da potrebuje nekoga, ki bi počel vse. Vse. Bil bi njen osebni tajnik, skrbel bi za zaposlene, jih imel pod nadzorom ter jim odrejal zadolžitve, nabavljal naj bi robo za bar, ki je v pritličju, sestavljal naj bi reklamne letake in napise, jih grafično oblikoval in skrbel za reklamiranje podjetja… No, ker pa ni bila nikogar pripravljena zaposliti za polni delovni čas, saj veste, časi so težki, naj bi zaposleni, v tem primeru jaz, vse to opravil v štiriurnem delavniku. Seveda, če bi mi kaj ostalo (dooh…?), bi si delo vzela domov in ga končala v prostem času. Med tem pogovorom, je pristopil mlajši moški z nekakšnim sporočilom zanjo. No, je rekla, to je pa trenutni zaposleni, ki ga bi zamenjali. Nisem mu še povedala, da bo odpuščen. Spomnila sem se, da mi je ta isti moški, malo prej postregel s kavo in počutila sem se prav groteskno neudobno.
Trikrat ugibajte. Tiste službe nisem dobila. Verjetno zato, ker sem si, glede na to, da bi se vsakodnevno vozila v Ljubljano, zaželela povrnitve potnih stroškov. Ali pa je bila morda kriva moja obleka, za katero nisem odštela dovolj denarja, oziroma, ker ni bila kupljena po vzorcu brainwash.
Sem pa kasneje, morda leto kasneje, prav tako preko poznanstva, dobila službo v proizvodji. Pomislite! Direktorica tovarne mi je že med samim razgovorom pela levite o tem, kako da je potrebno imeti diplomo, takrat namreč, je še nisem imela. Nič ni pomagalo, da sem imela opravljene vse ostale obveznosti, da mi je dobesedno manjkal, le tisti zagovor in kos papirja. Psihologija z veliko začetnico. Kako človeku vzbuditi osnovni občutek krivde. A veste :). Brez diplome vas ne moremo zaposliti na drugem delovnem mestu kot navadnega delavca. Ne. Kje. To bi namreč pomenilo zaupati v človeka. Večno odplačevanje krivde, ker nimaš diplome, ker se nisi mogel šolati, ali ker se nisi dovolj pobrigal, nisi bil dovolj pameten, priden, nisi imel dovolj sreče…. In tako postaneš drugorazredni človek. Aja! Lahko pa si privoščijo človeka razčlovečiti, zaposliti sužnja, ki se že v startu počuti krivega, da je brez tistega pomembnega papirja, ne pozabimo seveda, da zanj od Zavoda prejmejo 5000 eur subvencije. Ko pri človeku dosežeš, da se počuti kot drek, bo z veseljem zate delal kot suženj. Hvaležen, da sploh lahko.
Osebno, sem se v proizvodnji precej dobro znašla, dokler se nisem začela zavedati teh reči. Dokler mi ni kapnilo, da se nočem počutiti, kot drugorazredni človek. A veste, en drek me briga za to kdo ima kakšno diplomo. Zdaj imam celo jaz svojo, ki sem jo v tem času pridobila. Pa na žalost ne čutim nikakršne spremembe. Poznam in poznala sem ogromno ljudi brez izobrazbe, za katere lahko rečem, da so pogosto bolj stvarni ljudje. Velikokrat tudi bolj srčni. Vedo v kakšnem svetu živijo, med tem, ko marsikdo s fino službo in fino diplomo, živi v nekakšni meglici, ki zamegljuje vse ostalo od njegovega sveta. Imajo pa ti ljudje pogosto napako. Pristajajo na to, da so bili postavljeni na rob družbe. In ravno zato, ker dobro poznajo revščino, še naprej delajo kot sužnji. Oni vedo, da je lahko še veliko slabše, med tem, ko višji sloj nima pojma kaj slabo sploh je.
Kar pa me najbolj žalosti, je to, da se potem še ti drugorazredni državljani dajejo med seboj. Ne tolerirajo tega, da bi si nekdo od njih kaj več privoščil ali upal izstopati. Spomnim se ene od sodelavk v proizvodnji, ki je veliko dala nase. Tako fizično, kakor tudi mentalno. Bila je ena od tistih, med katerimi sem bila tudi sama in ki seveda nismo bili material, ki bi bil varen za dolgoročno zaposlitev, ker se nismo nikdar mogli podrediti do nivoja sužnja. Torej, lahko rečem, da smo uspeli kljub delu nekako ohraniti dostojanstvo. Nekaj nas je bilo tudi takih, ki smo si nosili svojo malico, tisto, ki ni bila pripeljana v firmo, vmes trikrat ohlajena in pregreta, nekvalitetna, tretjerazredna hrana, kosilo ob pol enajstih dopoldne, česar seveda nikdar nisem zmogla, kljub fizičnemu delu… In sem si tako naročevala tiste sadne vrečke, v katerih je bilo najcenejše sadje, polno pesticidov… Na koncu sem vsakodnevno, tri četrtine tiste malice nosila domov, kjer je obležala nekje na polici, ali pa sem sadje razdala sodelavcem, kdor je pač hotel vzeti…. Dokler si nisem uredila tako, da so mi tiste pičle fičnike izplačali in sem si malico nosila sama. In potem si si pač prinesel konzervo tunine, doma narejeno solato z ajdovo kašo, avokado, jogurt ali kar pač ti je padlo na pamet…. In nekega dne, se je med prehranjevanjem zgodil incident, ker je sodelavka, ki je malicala hrano iz menze, tej dotični dami, ki sem jo že prej omenila, zabrusila v obraz, da kaj jamra nad svojim standardom, ko pa si prinese takšno hrano, iz katere naj bi bilo lepo razvidno lagodno življenje, ki ga živi. Seveda je sledil prepir. To, kar je bilo najbolj grozno meni, ki sem o tej stvari poslušala, pa je bilo poleg tega, da je šlo pravzaprav le za neumno babjo zdraho, eno od teh, ki so bile v podjetju redno na meniju, naslednje: Ženska se ni mogla sprijazniti, da se nekdo še vedno trudi zase. Le na komu je, da se vtakne v kaj takšnega? In s kakšno pravico? Sploh pa... Kako si lahko ljudje pustijo, da jih sistem potegne tako globoko, da popolnoma pozabijo nase? A je to prav? Je to v redu? Sodelavki, ki bi morali držati ena z drugo, se prepirata zaradi tega, ker druga prvi zavida njeno človeško dostojanstvo? Razumete o čem govorim?
No, zdi se mi, da je to, o čemer govorim razvlečeno na vseh področjih. Ljudje, ki so na ta način podrejeni, kot drugorazredni državljani, bi morali, kljub osebnim antipatijam držati skupaj. Ker gre za večje stvari, kot osebno ljubosumje. Hkrati pa želim lepo nazorno pokazati, kako nas te površinske stvari potegnejo v neke čudne medčloveške odnose, ki lahko, da so včasih naravnost zrežirani. Občutek krivde je zagotovo vzbujen namenoma. In drugorazredni človek je prepričan, da je to, da se ima rad, pravzaprav grešno.
Torej, moje tokratno sporočilo je, poleg tega, da je ohranjanje človeškega dostojanstva nujno, naslednje: Ne sprijazni se s tem, da si drugorazredni človek! Za svoje življenje si odgovoren le sam in sam premoreš sredstvo, da si daš lastno vrednost! Ne pusti sistemu, da iz tebe dela sužnja!
Sama pa se sprašujem: Ali je morda čas, da se človek začne zanašati le še sam nase? Začne na svoje? Kaj je bolj škodljivo? Morda padec standarda in prevrednotenje stvari, ki jih imenujem osnova, ali vseživljenska drugorazrednost? Zdi se mi, da je to sodobna misel, ki je zelo vredna razmisleka.
Haugh.
Jan 10, 2017
