Kot smo lahko v zadnjih dveh  mesecih videli in brali po raznih časopisih in po internetnih novicah, Facebooku, Instagramu, Twiterju in po ostalih družabnih omrežjih, sta bila meseca Junij in Julij 2015 precej krvava. Krvava na cestah.

Seveda je lahko mnogo takšnih in drugačnih vzrokov za omenjene smrtne žrtve. Nekateri govorijo o vplivu lune in o vplivu ostalih planetov, ki povzročajo v človeku nemir, nespečnost, slabo koncentracijo, razdražljivost in ostale nevšečnosti, ki so lahko posledično tudi vzroki prometnih nesreč.

Poleg vplivov planetov na obnašanje voznikov v prometu, pa gre tudi za druge vplive oziroma dejavnike, ki vplivajo na našo koncentracijo ko upravljamo z vozilom.

Včasih gre za kakšen prepir doma ali v službi, včasih gre za neprespanost, včasih pa za veliko utrujenost ali izgorelost.

Lahko pa gre tudi za čisto banalne zadeve, ki se nam lahko zgodijo med vožnjo.

Včasih nam med vožnjo kaj pade na tla, pa nam ne da miru in se sklonim ter pobiramo ta predmet.

Včasih menjavamo postaje, ker nam gre kakšna glasba na živce, včasih menjamo CD-je v avtoradiu.

Če imamo v vozilu otroka, pa nam hoče kaj pokazati, ali prične jokati, pa se obrnemo nazaj in ga mirimo.

V tem času se lahko včasih peljemo brez nadzora tudi po par sto metrov.

Včasih se pogovarjamo s sopotnikom, pa krilimo z rokami, pa mu kaj dopovedujemo, ali se celo skregamo. Ljudje smo enostavno navajeni, da ko se pogovarjamo, da gledamo človeku v obraz in s tem lahko vozimo »na pamet« kar  nekaj kilometrov.

Lahko, da imamo na zadnjem sedežu psa, pa se nam izmuzne naprej, pa kaj premakne ali pa ga med vožnjo tolažimo in božamo.

Kaj vse se dogaja v avtomobilu, si niti ne moremo zamišljati.

Nekateri »junaki« si med vožnjo lahko privoščijo tudi kakšen sex. Nekateri mogoče oralni sex.

Moški si predstavljate, da ste lahko skoncentrirani med vožnjo, ko ga vam ženska lepo počasi vleče? Hmmm. Ko vam pride in pričnete trzati, vam bi zagotovo volan močno vleklo v levo.

Bog ve koliko nesreč se je že zgodilo tudi zaradi raznih sexualnih aktivnosti za volano.

Eden izmed največjih vzrokov vseh teh prometni nesreč pa je zagotovo PROMETNA KULTURA vsakega posameznega voznika.

Lahko rečem, da sem veliko na cesti. Praktično vsak dan ali za volanom avtomobila ali kombija, ali za krmilom motornega kolesa.

Moja prometna kultura je zagotovo ZELO DOBRA. Pa ne, da bi to zvenelo kot SAMOHVALA, ampak dejstvo je, da imam izpit za avtomobil in za motorno kolo že 29 let ter dobrih 7 let za kamion.  V tem času sem zagotovo prevozil 400 ali 500.000 km. V tem času sem kot mlad voznik, kakšno leto po opravljenem izpitu zletel s ceste, ker sem zaspal. Hvala bogu je šlo samo za lahek pretres možganov in za razbito pločevino. Kasneje je prišlo še do kakšnega manjšega trka, ampak samo z minimalno škodo.

Imel sem tudi zelo hudo preizkušnjo oziroma šolo, ko sem se v začetku leta 1992 peljal z mojo Renault 5 v kateri je bil še moj tast iz Zagreba proti Ljubljani. Takrat še ni bilo AC in sva se tako peljala po magistralki. Nekaj kilometrov pred Novim mestom sem na ravnini, ki se je rahlo dvigala pričel prehitevati tovorno vozilo. Lahko rečem, da se mi je malo mudilo, ker nisem hotel zamuditi službe. Ko sem bil »vštric« z tovorim vozilom, sem naenkrat opazil, da mi nasproti pelje osebno vozilo. Ker sem tovorno vozilo že skoraj prehitel sem hotel zapeljati pred njega in se lepo umakniti nasproti vozečemu se osebnemu vozilu, vendar sem tisti trenutek opazil, da je pred tovornim vozilom, ki sem ga prehiteval, še eno tovorno vozilo, ki pa je bilo samo kakšen meter ali dva pred njim. Ker se mi je nasproti vozeči osebni avtomobil približeval z nezmanjšano hitrostjo, sem bil tako priseben, da sem z mojo PETKO zapeljal v levo izven vozišča, na travnik, kjer sva s tastom nekje po 200 metrih vožnje po travniku obstala. Nekaj trenutkov sva bila oba popolnoma tiho. Ko sva dojela, da sva ostala živa, sem zapeljal nazaj na cesto in se odpeljala proti domu v čisti tišini.

Ta izkušnja pa mi je prinesla to, da sem od takrat naprej vedno vozil bolj previdno, se držal predpisov kolikor se je dalo, da nisem ogrožal sebe in drugih ljudi. Od takrat sem vedno dobro »preštudiral« prehitevanje in se nikoli več nisem spuščal v takšna brezglava prehitevanja in si vcepil v glavo rek : »BOLJE PREPOZNO, KOT NIKOLI NA CILJ«.

Vem, da se bo kakšen našel, da me bo pokritiziral, kot nekdo, na e-dnevniku, češ, upam, da te nikoli ne srečam na cesti in to zato, ker sem napisal v enem izmed zapisov, da kdaj pa kdaj tudi malo bolj poženem motor, seveda ko je prazna cesta in kjer je »varno«. Ampak nič ne de. Sprejmem kritiko!

Spet sem malo zašel in upam, da zapis ne bo predolg in zato nezanimiv.

PROMETNO KULTURO, si vsak človek pridobi, tako, kot vsakodnevno KULTURO, kor npr. KULTURNO OBNAŠANJE oziroma BONTON.

Nekaj jo pridobimo z vzgojo, nekaj pa z izkušnjami.

Med vožnjo velikokrat opažam, da vozniki premnogokrat pozabljajo na pravila obnašanja na cesti, na prometno kulturo in na stvari, ki so jih pridobili, ko so opravljali ure v avtošoli in ko so opravljali vozniški izpit.

Ko sem jaz opravljal vozniški izpit seveda še ni bilo mobilnih telefonov in nas o tem inštruktorji vožnje niso opozarjali ali učili. Telefoniranja oziroma pravila telefoniranja v vozilu sem se naučil skozi leta vožnje in izkušnje potem ko so ti mobiteli prišli v vsakodnevno uporabo.

Sedaj v avtošolah zagotovo učijo mlade ali stare voznike, kdaj in kako se uporablja mobilni telefon v vozilu.

Ampak mladi in starejši vozniki tega sploh ne upoštevajo. Mislim, da ima zelo malo vozil vgrajen sistem prostoročnega telefoniranja, nekateri pa imajo prostoročni sistem na način, da imajo sitem bluetootha in slušalko na ušesu (to uporablja moja hči, ki je še mlada voznica).

Ogromno ljudi se med vožnjo pogovarja po telefonu. Priznam, da sem tudi jaz že plačal kazen policistu, ki me je videl, da telefoniram. Lepo sem plačal kazen in se zelo trudim, da se ne pogovarjam med vožnjo po telefonu. Včasih se samo oglasim in rečem, da pokličem kasneje.

Kaj je lahko še nevarnejše, kot pogovor med vožnjo po mobilnem telefonu? Pisanje sms sporočil, gledanje videov na telefonu, branje novic po telefonu itd. itd.

Ljudje to je zelo zelo nevarno. Mnogo nesreč, tudi takšne z najhujšimi posledicami, se je zgodilo ravno zaradi takšnih reči.

Ko sem razmišljal o mojem zapisu, sem imel predvsem v mislih tudi, kar žal vse premnogokrat opažam, da veliko število voznikov, lahko bi rekel tudi več kot 30 ali 40%, lahko tudi več, enostavno več ne uporablja SMERNIKOV, ko spreminjajo smer vožnje.

Največ se tega opazi na avtocestah. Vozniki med vožnjo lahko velikokrat menjajo pasove. Iz voznega na prehitevalni pas, iz prehitevalnega nazaj na vozni pas itd.

Ne morem verjeti, da premnogi enostavno ne vključijo smernika, ko menjavajo pasove. Ne gre mi v račun.

Spomnim se dogodka izpred nekaj let, ko me je znanec poklical po telefonu in jew hotel da mu potrdim informacijo, za voznika vozila s katerim se je tedaj peljal moj znanec. Voznik enostavno ni verjel, da je potrebno vključiti smernik, ko menjavaš pasove.  GROZLJIVO.

Ali nekateri res ne vedo tega, ali pa »šparajo« z žarnicami smernikov?

Upam, da zapis ni predolg. Danes sem v formi in bi kar pisal in pisal, ampak potem se bojim, da zapis ne bi bil preveč zanimiv, ker bi bilo predolgo branje.

mike1968 - PROMETNA KULTURA PO NAŠE

Kot smo lahko v zadnjih dveh  mesecih videli in brali po raznih časopisih