Pa je zopet na tapeti naš »najdražji« ups »najboljši« sosed, ki pa sedaj res postaja naš sosed, južni sosed.
Komaj dobro leto po prodaji »tajkunu« naše južne sosede, ki je seveda obljubljal, da se bosta cedila med in mleko tudi slovenskim dobaviteljem in z obljubami, da bo na policah »soseda« ostalo vso slovensko blago (menda so se k temu zavezali za 3 leta), se je zadeva zaostrila.
To je bilo seveda za pričakovati. Pa saj poznamo sosede, poznamo jih še iz skupne države, pa še 24 let po osamosvojitvi.
Očitno smo jim spet nasedli. Kdaj nas bo izučilo, da se vsak dogovor z južnimi sosedi na koncu podre, ker oni pač nastopajo in podpisujejo dogovore z nasmeški in z figo v žepu.
Včeraj sem gledal prispevek na POP TV, 24 UR zvečer, kjer je g. Slak med drugimi gostil tudi predsednika »najdražjega« soseda, ki je očitno samo marioneta v rokah lastniškega tajkuna.
Ni zalegel noben podatek novinarja, ni zalegel noben podatek predstavnice Gospodarske zbornice Slovenije, da je bil še leta 2011 uvoz iz 300.000 EUR, lani pa je bil že preko 9mio EUR, gospod predsednik »najdražjega« soseda je vztrajal na svojem in gospe očital, da zlorablja statistične podatke.
Pa pustimo to, niti ni pomembno, itak vemo, da direktorji podjetij zagovarjajo svojo politiko oziroma politiko lastnikov.
Dobro pa vemo, kako se je zadeva pričela.
Znameniti sestanek pred 10timi leti, ko so se takratni naš PM, istrabenzov tajkun in tajkun Pivovarne laško sestali v Vladni palači in sklenili dogovor o prodaji »najdražjega« soseda.
Ker je imperij tajkuna Boška propadel je z njim propadel tudi del soseda, ki pa ga je bilo potrebno prodati. Seveda z nekaj letnim zavlačevanjem, da je sosedu zelo padla kupnina, kar je omogočilo, da je sosedov tajkun, ki je bil po pisanju časopisov v zelo slabem finančnem položaju, kupil »najdražjega« soseda.
Kot lahko sedaj beremo, kako je južna soseda pomagala pri nakupih slovenskih podjetij, se ne bi čudil, če je bilo tudi v tem primeru tako.
Zakaj?
Ker je južna soseda s tem prišla do našega trga s tem, da je omogočila dobaviteljem južne sosede, da lepo pridejo na slovenske police »najdražjega« soseda.
Kaj je sedaj sploh problem?
Problem je samo zaveza, ki so jo dali kupci, da bodo še najmanj 3 leta ostali vsi slovenski dobavitelji, vsaj jaz tako razumem zadevo.
Tega se južni sosedi seveda ne držijo (česa pa se sploh držijo) in počasi izrivajo slovenske in najbrž tudi dražje dobavitelje.
Če pa pogledamo s stališča potrošnika, pa je zadeva jasna.
Ljudje smo se počasi navadili hoditi tudi v druge trgovine, kot so Spar, Lidl, Hofer, Eurospin, Leclerc in Tuš.
Ali se kdo razburja v teh trgovinah, da ni slovenskih izdelkov?
Ne, nihče, vsaj jaz ga ne poznam.
Na žalost smo prišli tako daleč, da gledamo predvsem ceno. Cena je za nas merodajna.
Seveda, vsaj jaz, raje kupim slovensko blago, če je seveda konkurenčno in dam tudi kak cent ali EUR več, kot za tuje blago, če pa slovenskega blaga ni, pa se tudi ne sekiram.
Seveda je pravilno, da se ščiti slovenske proizvajalce, ampak vsaki trgovini je najbolj pomemben dobiček. Pomembno je, da poceni kupijo in čim dražje prodajo.
Kvaliteta?
Najbrž je kvaliteta slovenskih izdelkov in izdelkov južne sosede na dosti podobnem nivoju.
Ne rečem, da ni pomembna zavest, da z nakupom slovenskih izdelkov spodbujamo naše gospodarstvo in slovensko prehrambno verigo, ampak ali se od ZAVESTI DA ŽIVETI?
O teh zadevah v zvezi »najdražjega« soseda bi se moralo razmišljati takrat, ko se je sosed prodajal?
Saj vemo kako gre lep in še kako resničen slovenski pregovor :«PO TOČI ZVONITI JE PREPOZNO«.
In kaj je storiti nam potrošnikom?
HM.
Če ti gre za slovensko blago, boš pač kupoval tam kjer ga boš dobil. Nihče te ne sili, da kupuj blago južne sosede, če ga ne želiš.
Tako pač je. Takšna je realnost.
Slovenski dobavitelji se bodo pač morali prilagoditi konkurenci in konkurenčnim cenam.
Jaz grem k »najdražjemu« sosedu le v skrajni priliki, ko mi je pri roki, drugače pa hodim tja kjer je ceneje.
Je pa res, da še vedno, takrat, ko imam na izbiro slovenski izdelek in izdelek tujega porekla, če je cena vsaj približno podobna, kupim slovenski izdelek, pa če je tudi kak cent ali EUR dražji.
DOMAČE JE PA LE DOMAČE.
Vsaka podobnost z resničnimi osebami in podjetji je zgolj slučajna.
Komentarji (2)
Aug 19, 2015
0
Sponko hvala za komentar. Kar podpišem ;)
Aug 19, 2015
1
Iz mesta na deželo ni daleč. Koliko je zdravo je vprašanje, saj ne vidim več pridnih rok z motiko in plevko( rezilce, kot strgalo za pletje) v roki, razen pri vrtičkarjih. Sosed sosedu ne privošči zaslužka in je na stalni preži kako bo oguljufan, če se slučajno le dogovorita za skupno delo ali nastop na trgu. Zato ni ustreznih zadrug, ki bi konkurirale s količino, kvaliteto in ceno pridelkov, izdelkov pri ponudbi trgovcem. I.t.d. Ni mi več mar za dobrobit lastnikov, če ne bodo pravi za ljudi, bodo propadli in prav je tako. Potrošniki bomo naredili selekcijo na dolgi rok, ker navada je težko premagljiva :-))