Življenjska zgodba enega naših največjih alpinistov TOMAŽA HUMARJA izpod peresa velike poznavalke alpinizma Bernadette McDonald
Knjiga pripoveduje predvsem zgodbo TOMAŽA v letu 2005, ki je bil več dni ujet na gori NANGA PARBAT, od koder so ga po več dneh rešili pogumni piloti pakistanske vojske s helikopterjem in pri tem tvegali svoja življenja.
TOMAŽ je vedno govoril, da ko ga gora pokliče k sebi, pač mora na pot.
Na žalost ga je nekaj let za temi dogodki v Nanga Parbatu zopet »poklicala« in se ni več vrnil. Umrl je na gori, po vsej verjetnosti miren, ker je vedel, da se bo to slej ko prej zgodilo in da je to njegova usoda.
V tujini je bil TOMAŽ zelo cenjen, pri nas pa se mi zdi, da ne toliko, kot bi si zaslužil
Recenzija Bukla
Knjige alpinističnih avtorjev o gorniških podvigih so v Sloveniji seveda že dolgo časa priljubljeno branje. Pred nekaj meseci je s svojim knjižnim prvencem Ožarjeni kamen prijetno presenetil še Franček Knez. Veliko manj je biografij slovenskih alpinistov, sploh izpod peresa tujih avtorjev, zato monografija Tomaž Humar (ki je sam že napisal knjigo Ni nemogočih poti) predstavlja svojevrsten dogodek na tem knjižnem področju. Osredotočena predvsem okoli medijsko precej eksploatiranega avgusta 2005, ko je bil Humar več dni ujet, premražen in brez hrane v ledeni luknji 6300 metrov visoko v Rupalski steni Nanga Parbata, je knjiga poročilo o tej divji pustolovščini, ki je dosegla vrhunec v enem najbolj nenavadnih reševalnih podvigov v zgodovini alpinizma. Seveda se – glede na to, da je Humar Slovenec in da je v knjigi govor tudi o slovenskih gornikih – marsikdo ne bo strinjal čisto z vsem, kar je zapisano v njej, vsekakor pa gre za unikatno poročilo o slovenskem alpinistu in njegovih podvigih skozi tuje oči.
Samo Rugelj
OCENA: od 1 do 10 = 7
