Kako si sploh drznejo kandidirati, pravi Monika Bračika, kandidatka, ki bo vsakomur odgovorila na vprašanje. Nekdo, ki nas je slabo zastopal na položaju direktorja, menedžerja, predsednika ali poslanca v domači državi nas gotovo ne bo znal koristno zastopati v EU parlamentu! Dejansko je predrzno, da
1.
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,'z petnájst sonetov ti takó ga spleta,de "magistrale", pesem trikrat péta,vseh drugih skupej veže harmonije.
Iz njega 'zvira, vanjga se spet zlijepo vrsti pesem vsacega soneta;prihodnja v prednje koncu je začeta;enak je pevec vencu poezije:
vse misli 'zvirajo 'z
Mlad ribič cele noči veslá,visoko na nebi zvezda miglja,nevarne mu kaže pota morjá.
Več let mu žarki zvezde lepéljubezen sijejo v mlado srce,mu v prsih budijo čiste željé.
Ak kaki vihar od déleč preti,ak kaki se morski som privali,ak káko mu brezno nasproti reži,
na zvezdo gledjóč vhití, bo otet;mla
Popustí posvetno raboorglarček in gre v pušavo,tam prepevat božjo slavo,svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasnev gójzdu zliva tičov kore,od prihóda zlate zore, dokler sonca luč ne ugasne.
Al veselje v srcu vtónisčasam mu za petje slavcov,in vseh gójzda prebivavcov,ker vsak svojo vedno go
Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján;obraz bledga mladenča prikaže se na dan.Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni,manj vstrášeni pogrebci vanj vpirajo oči.
De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,ak bil bi neka
Dni mojih lepši polovica kmalo,mladosti leta! kmalo ste minule;rodile vé ste meni cvetja malo,še tega rožce so se koj osule,le redko upa sonce je sijalo,viharjov jeze so pogosto rjule;mladost! vender po tvoji temni zarjisrce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje! Vese
Bil godec je mlad, in lep, in vesel,lepó je godel, sladkó je pel.
Bilo ni godú, svatóvšne, semnja,de tje ne bili bi vabíli ga.
Poslušajo radi ga vsi ljudje,ga gledajo rade dekleta mladé;
posebno pa Micka, županova hči,pogosto vanjga obrača oči.
Od čistega godec je ognja vnetza Micko bogato, rožo dek
"Slep je, kdor se s petjam vkvarja,Kranjec moj mu osle kaže;pevcu vedno sreča laže,on živi, umrje brez dnarja."
Le začniva pri Homeri,prosil reva dni je stare;mraz Ovidja v Pontu tare;drugih pevcov zgodbe beri:nam spričuje Alighieri,káko sreča pevce udarja;nam spričujeta pisarjaLuzijade, Don Kihota,
Kraljestvo je moje prostrano,kje konec njegovih je mej?Počiti nikjer mi ni dano,od vekov drvim vse naprej!Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,in rojstvo nebeških svetov;zrl prvo njih divno migljanjein gledal razpad bom njihov.Zemljana jaz slednjega štel sem,kar vek jih na vek je rodil,pri prvi zibelki
(Mera po zgôlih udarjih)Tájati léd naš šele začne se, pomlád je drugód žé;v drági slovénski ukroten ni domovíni vihár.Stéšemo svój si čolnič nov, z Bógam zročmo ga valóvam;ní se navádil popréd breznov se, skál ogibát'.Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo;Lélj bíl naš je krmár, drúgi j
V delavnico sem tvojo zrl,ki bitij si rodil brez broja!Skrivnostno snuje roka tvoja:nikjer je stalne ni stvari,a prah noben se ne zgubi.V delavnico sem tvojo zrl,in videl vedno sem vrtenje,prelivajoče se življenje,prerojevanje, prenavljánje,iz bitja v bitje presnavljánje,a smrti nisem uzrl nikjer!Br
Že míru srčnemu nevarne leta,mladosti leta so slovo jemale;domače sem lepé poznal dekleta,dežel sem tujih videl hčere zale;bila srca ni próstost men' odvzeta,že so prevzetne misli mi vstajále,de mal', al nič ljubezen ne opravi, pri temu, ki se tŕdno v bran ji stavi.
Prišla lepote rajske je devica,de
Daritev bodi ti življenje celo:Oltar najlepši je -- srca oltar,Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.O, da srce gojilo bi vsekdarTa sveti žar, naj živo bi gorelo,Enako kresu vedno ti plamtelo,Bogu in domu žgalo vreden dar!Odločno odpovej se svoji sreči,Goreče išči
O vdova tožna, zapuščena,ti mati toliko sirot,s krvjo, solzami napojena,ki bol poznaš le, nič dobrot,oj mati vdanega ti sina,oj zala mati -- domovina!Ti krasna si krasnejše ni,kar jih obseva zarja dneva;krepostna si, krasnejše ni,a krona venča te kraljeva.a trno tvoj venec je,in tvoj rod -- mučenec
Eno dévo le bom ljubil,Eni vedno zvest ostal,Druge níkdar ne bom snubil,Níkdar drugi srca dal.Lépše ni v okrógu zêmlje,Mila, ljuba je takó,Da jo zlati zor objémlje,Da smehljâ se ji nebó.Čistost béla jo odévaIn zvestôba pás je njenBlágo srčece ogrévaJi ljubêzni svét plamén.Njó le bom ves čas življênj
Učenec"De zdéj - ko že na Kranjskem vsak pisari,že bukve vsak šušmar daje med ljúdi,ta v prozi, úni v verzih se slepari -jaz tudi v trop - ki se poti in trudi,ledino orje naše poezije -se vriniti želim, se mi ne čudi.Prijatelj! úči mene pisarije:kako in kaj ušeč se Kranjcam poje,odkrij mi proze naše
Vsi pojte rakam žvižgat,lažnivi pratikarji,lažnivi zvezdogledi,vremena vi preroki!Vi modrijani! hočtev nebeških zvezdah brati:al sonce bo dobrotnonam dalo srečno leto,al bo nebá togotavetróv nam šum zbudila,razsula v pólje točo,vtopila čoln na morji,sad umorila trte.Lažnivi zvezdogledi!vsi pojte rak
Bil nékdaj je mlad pevec; ne bôgat al sloveč,je zložil dókaj pesem, od ljubice narveč,od ljubice Severe, prevzetne deklice,ki niso je oméčle njegove pesmi vse.
Pomlad se je zbudila, se veselí je svet;al tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet?Kaj čutarco čez pleča iz mesta ven hitiš,al ne piješ stude
Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,al lepši od Urške bilo ni nobene,nobene očem bilo bolj zaželeneob času nje cvetja dekleta ne žene. -Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,narlepši iz deklic je Urška bila.
Mnogtére device, mnogtére ženiceoko je na skrivnem solzé preliválo,ker Urški srce se je ljub
(Iz nemškega)Lenora, ko se zazorí,iz strašnih sanj se spláši:"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!Od kod tak dolg' odláši?"Je kralja Miroslava rojpred Prag ji vnesel bil ga v boj,al zdrav je, kar se ločil,ni pisal, ne poročil.
Se kralj in cesarica staže vender omečíla,prepira trudna dolzegamed sabo
Je ljubemu ljubca, lepote cvet,umrla stara le osemnajst let.
Mladenič obljubi ostati ji zvest,se noč in dan jokal je mescov šest.
Se milo je jokal, je milo zdihvál,grob njeni je vsak dan obiskoval.
Ga mati tolaži, tako govori:"Jaz ímam tri brate, tí ujce tri.
Brat prvi kupec je, on kupe zlatá,na mer
Stoji morávski trg, Lesce,več lepih deklic v njem cvete,med njimi judovsko dekle.
Kristjane v cerkev hodijo,po trgi se sprehajajo,po ljubih se ozirajo.
Rodú Abrahamóvga hčipa dan na dan doma sedi,le malokdej gre med ljudi.
Prišel je spet sabotni dan,ki ne spoštuje ga kristjan,od vernih Judov praznov
Hrast stoji v turjaškem dvóri,vrh vzdiguje svoj v oblake,v senci pri kamnitni mizizbor sedi gospode žlahtne,ker Turjačan spet gostujeRozamundine snubače.
Rozamunda roža deklic,čast dežele je domače;nje pogledi, svítle strelez néba jasnega poslane,deleč krog junakov srcamvžigajo skeleče rane.
Dókaj j
"Dohtar, ti jezični dohtar!kaj postopaš ti za mano?Ne prepiram se z nobenim,de bi peljal mojo pravdo;ni umrla teta moja,teta moja, dekle staro,de bi, dohtar! mi opravljalpo nji dédino bogato;sem premlada, de bi pismoženitvanjsko se pisalo.Dohtar, ti jezični dohtar!kaj postopaš ti za mano?" -
"Ne zam
Klel je neki mlad učenecpust na pepelnično jutro,te besede je govorilv jezi svoji tisto uro:
"O, predpust! ti čas presneti,de bi več ne príšel v drugo!Ti med materne peticesi poslal požrešno kugo,si mošnjico mi rejenodjal popolnama na suho;stari oča se bo praskal,gledala bo mati čudno,malo penezov p
Ljubice pod okno dragipride marsiktero noč,z deklico se pogovarjat,dokler se napoči zor.
To je zvedel oča stari,stari oča, sivi mož,kregal svojo lepo hčerko, in svaril jo je rekoč:"Ako boš pri okni stala,kadar mimo hodil bo,ak ponoči govorila,ino z njim vasvala boš,hišo bodem ti ogradil,zidal zid bo
Cvetočega lica, cvetočih še letzdaj prve korake namenjaš med svet -nastlali na stezo so pisan ti cvet.Po poljskih cveticah te žive cveticeSpremljajo kot ženina mlade družice.In svatov prijateljskih radosten troppraznuje tvoj prvi v življenje ustop.In tebe -- pač moti te cvetje na poti -to občno vese
