Sramežljivost ti taka.

Kot fantiček sem bil zelo sramežljiv.

Zakaj?

Ne vem, nimam pojma. Starša sta oba mirna človeka, še posebno mami. Nikoli nismo imeli nekih velikih glasnih zabav in moja starša nikoli nista bila zabavna oziroma za hece.

Ko sem bil majhen nisem imel nekih prijateljev, razen v vrtcu, kjer sem spoznal prijatelja s katerim prijateljujeva že več kot 45 let. Drugi moji vrstniki so se družili tudi popoldne in ob vikendih, jaz pa sem ostajal doma, kjer sem se cele dneve igral v svoji sobi. Mogoče je to še bolj vplivalo name oziroma na mojo introvertiranost. To me je spremljalo celotno mladost in tudi v odrasli dobi mi to ni ne vem kako koristilo.

V družbi se nisem nikoli dobro počutil, razen v družbi dveh ali treh moji dobrih prijateljev.

Do punc pa sem bil vedno zelo sramežljiv. Grozno. Na skrivaj sem občudoval mojo sošolko in ji pisal pisemca. Ko pa se je bilo potrebno soočiti z njo, sem pa kar otrpnil in nisem izdavil ničesar. Postal sem rdeč kot kuhan rak in pobegnil stran.

Prvo punco sem zato imel šele pri 18. letih. Spoznal sem jo na plesu. Še dobro, da je bila tema, drugače bi videla kako sem rdeč od sramu. Povabil sem jo na ples in seveda se je bilo potrebno tudi kaj pogovarjati z njo. No nekaj sem že spravil iz sebe tako da sva bila potem par več kot dve leti.

No v tistih letih sem imel tudi težave z zobmi, predvsem z prednjimi, tako, da sem se zaradi tega še bolj zapiral vase in sem bil popolnoma nedružaben tip.

Enostavno se nisem znal pogovarjati. Bilo mi je blazno nerodno in velikokrat me je oblila rdečica.  

Če pogledam po SSKJ :

» sramežljiv sramežljív  -a -o prid. (ȋ í) ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadržanost, sram: tih, sramežljiv fant; otrok je pretirano sramežljiv / biti sramežljiv v ljubezni // ki vsebuje, izraža zadržanost, sram: sramežljiv nasmeh, pogled; sramežljivo čustvo sramežljívo prisl.: sramežljivo gledati v tla; sramežljivo zardevati«

Ravno to se je dogajalo meni.

Ampak jaz in moji prijatelji smo bili vsi podobni, čeprav se je to sčasoma pri vseh spremenilo. Pri nekaterih pa sploh. Ko smo kot mulci odšli na kak koncert ali na ples, sem se vedno jaz opogumil in šel plesat s kakšno našo znanko ali prijateljico.

 Velikokrat sem opazoval kakšno punco, ko sem bil s prijatelji v lokalu in se spogledoval z njo. Bognedaj, da pa bi pristopil do nje. Enostavno nisem vedel kaj naj ji rečem.

Ppotem, ko sem zaključil zvezo z mojo prvo punco in sem se malo odklopil, sem kar z lahkoto navezoval stike z dekleti, tako, da sem celo samega sebe velikokrat presenetil. Seveda je drugače, če je bilo to dekle v naši družbi in je bilo nekako lažje.

Kasneje, ko sem bil starejši in izkušenejši in sem se dobival z mnogimi ženskami, skoraj nikoli nisem imel neke treme. Vse je šlo kot po maslu, sploh pa po odhodu od moje bivše žene, sem postal popolnoma drugačen človek.  Včasih zgovoren, včasih tudi šaljiv in mnogo bolj družaben.

Ko sem doštudiral in potem tudi v službi velikokrat nastopal v javnosti kot predavatelj ali inštruktor in celo predaval na fakulteti so se moje komunikacijske sposobnosti zelo izboljšale, ampak zadrega pa še vedno kdaj pa kdaj pride na plan.

Zdi se, da se je včasih enostavno ne da znebiti.

Še vedno mi velikokrat postane nerodno in postanem rdeč kot kuhan rak, ko na primer v mestu ali kje drugje, ko se sprehajam z mojo drago, srečam kakšnega znanca ali sodelavca. Enostavno me preplavi rdečica ali zadrega. Včasih se mi celo zgodi, da sem v takšni zadregi, da se v trenutku popolnoma poten in bi lahko majico samo ožel.

Pa ni nobenega posebnega vzroka, razen, da mi je nekako neprijetno. Seveda se poskušam potem takih stikov izogibati, čeprav vem, da to ni rešitev.

Nikoli ne bom pozabil, kar sem nekje pred leti prebral : »če ti je neka zadeva oziroma situacija neprijetna in neudobna, moraš vedno in vedno poskušati se soočiti s takimi situacijami in boš to prebrodil«.

Držim se tega načela in že veliko takšnih situacij sem na račun tega uspešno prebrodil.

Velikokrat sem nastopil v javnosti, pa v kvizih, pa predaval sem tako doma kot tudi v tujini v tujem jeziku pred več kot 500 ljudmi.

Velikokrat sem opazoval ljudi, ki so bili zelo odprti in komunikativni in neskončno sem si želel, da bi tudi jaz bil tak. Da bi zabaval ljudi, da bi vice metal iz rokava, da bi držal družbo pokonci, da bi punce in kasneje ženske letale za mano. V glavnem, da bi bil zabavljač.

Samo enostavno ne moreš biti nekaj, kar nisi. Če nisi komunikativen pač nisi. če nisi zabaven pač nisi.

Velikokrat me je je strah, da ne bi vedel kaj se z nekom pogovarjat. Čeprav delam na te in to tako, da vedno poskušam najti neko temo za pogovor.

Najbolj pa si želim, da bi se nekoč rešil te zadrege oziroma rdečice.

mike1968 - SRAMEŽLJIVOST TI TAKA

Sramežljivost ti taka.   Kot fantiček sem bil zelo sramežljiv. Z