Raje 10 minut prej, kot pa minutko kasneje.
To je moje načelo.
Zakaj?
Ker sovražim ZAMUJANJE.
Po vsej verjetnosti so mi to vcepili moji starši.
Poznam več ljudi, ki zamujajo, kot tistih, ki pridejo pravočasno ali celo malo prej.
V službo vedno prihajam prej. Po navadi vedno vsaj 10 do 15 minut prej, v skrajnem primeru pa sem točen. Saj veste, promet, kakšna prometna nesreča, včasih tudi ura odpove oziroma ne zvoni. Ampak to je zelo redko.
Saj veste, ko se zbudite 5 minut pred odhodom v službo. Kaj vse smo sposobni ljudje narediti v 5. minutah, ko se nam mudi. S postelje skočimo na noge kot akrobati. Tečemo v kopalnico, v minutki si umijemo zobe in ostale pritikline, ženske se namažejo v minutki (drugače potrebujejo za to pol ure ali več), se oblečemo, obujemo in »šibamo« v avto. Od zbujenja do vžiga avtomobila mine samo 5 minutk.
Ampak, če se to že zgodi bodimo previdni na cesti. Raje 5 minut zamudimo, kot pa da nikoli ne pridemo.
Meni se je enkrat zelo mudilo in prav lahko bi se zgodilo, da nikoli ne bi prišel.
Pa ni bil primer, da bi zjutraj zaspal. Zgodilo se je več kot 23 let nazaj. Štelo se je leto 1992 po Kristusu. Z bivšim tastom sva se zjutraj odpeljala v Zagreb oziroma v Zaprešič, kjer je bila tovarna Pliva, ki je izdelovala tudi hrano za dojenčke oziroma Sojamil. Gre za mleko iz Soje, ki ga je uživala moja hči, ki je bila kot dojenček alergična na mleko. V Sloveniji se po 10-dnevni vojni za Slovenijo ni dalo več dobiti Sojinega mleka oziroma so pošle zaloge. Ker je imel bivši tast dobrega prijatelja v Zaprešiču ga je prosil, da kupi vso zalogo (vzeli smo zadnjih 30 škatel) in da jih prideva iskat. Takrat se je vojna vihra na Hrvaškem šele dobro začela, tako, da sva šla na pot z mešanimi občutki.
Seveda sva bila tudi na tesnem s časom, saj sem imel popoldne službo.
V glavnem na poti nazaj sva bila že skoraj v zamudi. Pripeljala sva že na našo stran po magistralni cesti Ljubljana-Zagreb. Ker sva bila v stiski s časom in sva dohitela priklopnika sem ga pričel prehitevati, ker je bila vidljivost dobra in pregledan cesta. Ko sem bil vzporedno z priklopnikom sem opazil, da je pred njim še en priklopnik, ki je vozil na zelo kratki varnostni razdalji (cca 10 metrov ali še manj). Nasproti mi je prihajalo neko osebno vozilo. Prostora med priklopniki ni bilo, tako, da se nisem imel kam umakniti. Na levi strani je bil travnik in ker se nisem imel kam umakniti sem v zadnjem trenutku zapeljal v levo na travnik. Na srečo je bil travnik dokaj raven, tako, da ni bilo nekih poskakovanj z Renaultovo 5.
Ko sem se ustavil sva bila oba z bivšim tastom nekaj časa popolnoma tiho. Niti pogledala se nisva. Potem sva se dogovorila, da o »incidentu« neobenemu ne črhneva niti besede, ker bi moja bivša žena znorela.
Pet minutk sva počakala. Z avtom sem potem počasi zapeljal nazaj na magistralko in počasi sva se odpeljala domov. V službo sem zamudil pol ure, ampak ostal živ.
Po tem »incidentu« nikoli nisem več prehiteval, če se res nisem 100% prepričal, da lahko to storim varno.
No malo sem sedaj »skrenil« s teme.
Ja ZAMUJANJE. Točnost je res moja ODLIKA. Točnost imam tako vcepljeno v sebe, da sem nervozen, ko se mi mudi in čutim, da bom mogoče zamudil.
Ker sam ne zamujam (skoraj nikoli ne), tudi sam ne maram, da kdo zamuja. Ko včasih priganjam mojo drago, sem kar malo siten. Včasih bi se kar sam odpeljal, tako me to jezi.
Preden kam greva in smo npr. zmenjeni ob določeni uri, že zjutraj planiram, kdaj morava najkasneje iti oziroma, kdaj se morava pričeti oblačiti.
Tudi ko skuham kosilo in so gostje najavljeni ob določeni uri, planiram vse skupaj na to uro in me dela nervoznega, če gostov še ni.
To je v meni. Enostavno hočem biti točen in se ne počutim dobro, če zamujam, čeprav skoraj nikoli ne po moji krivdi.
Tudi v službi sem nekaj časa opažal, da so nekateri sodelavci redno zamujali. Kako hudiča je težko vstati 5 minutk prej in priti točno v službo?
Tudi moja bivša žena je zelo rada zamujala. Ker sva se nekaj let skupaj vozila v službo sem »popizdeval« in sem potem posledično tudi jaz nekajkrat zamujal.
GROZA.
Enostavno gre za neki splošni BONTON in za SPOŠTOVANJE do drugih ljudi, pa naj si bo tvojih bližnjih ali do popolnih tujcev.
Komentarji (1)