Šokirala nas je novica o dogajanju na Nevrološki kliniki in o ravnanju vodstva, zdravnikov in medicinskih sester. Ne bom se spuščal v neko analizo, kaj, kako in zakaj se je to dogajalo in ali so zadeve resnične. Lahko pa rečem, da zdravniki nikoli ne bodo priznali svojih napak, ker so »vsemogočni«.

Opisal pa bom svojo »neprijetno izkušnjo« iz leta 2011.

Takrat sem se vprašal kaj sploh še  pomeni sočutje, prijaznost, dobra volja tako zdravnikov, kot medicinskih sester?   Ali smo bolniki res tako malo vredni?

Zgodilo se je v mesecu Aprilu 2011.  Čutil sem malo zaprtosti, malo bolečine. Nič posebnega, nič hudega na prvi pogled. No čez kakšna dva dni zvečer pa je že malo bolj bolelo. Bolelo je zadaj, krvavel sem, odvajanje blata je bilo zelo boleče in odpravil sem se na urgenco.

Na srečo nisem dolgo čakal. Pregledal me je zelo prijazen zdravnik, po priimku sodeč srbske nacionalnosti, ki je moral pred kratkim priti v Slovenijo. Moram reči vsaka čast, zelo se je trudi govoriti in mi razlagati v slovenščini, težko, ampak jasno.

Bil sem zadovoljen. Predpisal mi je zdravila proti hemeroidom in protibolečinska zdravila. Napotil me je domov z navodilom, da naj jemljem zdravilo, ki je v prosti prodaji za hemeroide in tablete proti bolečini.

Oddahnil sem si. Kakšen dan, pa bo bolje.

Naslednji dan, v soboto me je klub zdravilom še kar bolelo, vse bolj in boli.  Še bolj pa zvečer. Potrpel sem še en dan, čeprav me je grozno bolelo. Na »anusu« sem začutil malo oteklino. Ko sem hodil na veliko potrebo me je blazno bolelo, bila je kri in živa rana.

Bila je ravno velikonočna nedelja in praznovanje rojstnega dne moje bivše žene.

Popoldne so bili povabljeni sorodniki, pojedel sem nekaj malega, potem pa nisem več zdržal. Nisem mogel sedeti, ne stati. Bolečine so bil strašne. Legel sem na posteljo na trebuh in čakal, da sorodniki odidejo domov.

Potem se odšel na urgenco, v sprejemno pisarno in povedal za svoje težave. Sestra je v sprejemni pisarni sem na sprejemnem listu videl, da je sestra napisala, da imam zmerne bolečine.

Kako zmerne bolečine? Saj nisem zaradi zmernih bolečin prišel še enkrat čakat uro in pol na urgenco. Čakal sem uro in pol in opazil starejšega gospoda na vozičku, ki ga je zelo mudilo na stranišče. Nikjer ni bilo nobene, tako, da bi on kar vstal in šel. Pristopi neka gospa, gre po pomoč. Nikogar ni bilo celih 15 minut in bila je že velika kriza, potem pa prišla sestra in ubogega reveža odpeljala na WC.

Potem sem le prišel na vrsto. Pregledala me je mlada zdravnica. Podala je diagnozo, da se je  zamašil hemeroid in da je potrebna kirurška odstranitev v bolnici Petra Držaja. Z bivšo ženo sva se odpeljala. Bilo je zelo hudo. Sploh nisem mogel hoditi, tako, da sem »racal«.

Vratar v bolnici Petra Držaja me je napotil do kirurgije. Pozvonil sem na vratih in prijazna sestra mi je povedala, da bo malo za počakati, ker so  ravno neko gospo slikali z RTG aparatom. Rekel sem si, da pol urice bom že zdržal, čeprav nisem mogel ne sedeti, ne stati in ne ležati. Po uri in pol sem potrkal še enkrat, da mi povedo kaj se dogaja, ali bo danes operacija ali ne bo?

Iz ordinacije je prišel mladi zdravnik in me nahrulil, da naj počakamo, da niso pozabili na nas. Bil je zelo neprijazen, kot, da sem mu jaz kriv, da mora delati v Nedeljo.

No če pol ure me le pokličejo v ordinacijo. Sestra ni bila več tako prijazna kot na začetku. Pove mi, da naj se slečem in da naj se že enkrat uležem, če se mi je že prej tako mudilo.

Potem pa pride mladi zdravnik, ki me je pred pol ure nahrulil in takoj prične z operacijo tako, da mi NA ŽIVO, brez injekcije, brez besed s skalpelom predre hemeroid.

Bila je grozna bolečina.

Pokazal ni niti malo sočutja in prijaznosti in brez besed odšel.

Ali sem si zaslužil takšno ravnanje samo zato, ker sem si dovolil vprašati, kdaj bom na vrsti?

Moram povedati, da je bila to, vsaj z moje strani edina slaba izkušnja z zdravniki.

mike1968 - PRIJAZNO ZDRAVSTVO?

Šokirala nas je novica o dogajanju na Nevrološki kliniki in o ravnanju vodstv