Med 10 dnevno vojno sem po koncu svoje izmene odšel domov oziroma k tašči kjer me je čakala žena. Domov sem prihajal zjutraj okrog osmih zjutraj. Ker sem bil utrujen sem potem odšel spat oziroma počivat. V tistem času so se v vrstili letalski alarmi oziroma alarmi za nevarnost napada z letali.
Ob alarmu smo potem odšli vsi skupaj v zaklonišče, včasih pa sem alarm enostavno prespal, moja tašča pa mi je medtem kuhala kosilo.
Šele potem, ko smo čez čas spremljali vojno na Hrvaškem in v BIH, smo se zavedli, da bi lahko takrat, ko so bili letalski alarmi nad Slovenijo, letala JLA z vso silo napadli naše kraje in vojna za Slovenijo bi lahko bila v tem primeru zelo krvava.
Moram reči le, da smo imeli izredno srečo, da smo imeli pokojnega predsednika DRNOVŠKA, ki je po mojem mnenju imel glavno zaslugo, da smo jo dokaj dobro odnesli, saj so bila vojaška letala nekajkrat že v zraku in na poti v Slovenijo.
Lahko smo PONOSNI NA NJEGA!!!
Spomnim se še enega zanimivega dogodka iz teh časov.
Nekje na sredini 10 dnevne vojne sva z ženo odšla na Barje k meni oziroma k nama domov. Na poti domov pa sva na Ižanski cesti opazila zanimiv prizor. Na Barju sva na levi strani v smeri Iga opazila helikopter, ki je bil na tleh. Zapeljala sva s ceste in ustavila avto. Pristopila sva do helikopterja, kjer je že bilo nekaj ljudi, ki so povedali , da je bil pred nekaj urami ta helikopter sestreljen . Potem smo pa samo opazovali kako se je helikopter lepo pogrezal v Barje.
Novico o prekinitvi ognja oziroma o končanju 10 dnevne vojne sem dočakal na kontrolni točki v Ljubljani na križišču delavski dom.
S sodelavci smo bili tega zelo veseli. So pa v času prekinitve ognja z naše strani potekale razne aktivnosti. Tako sem nekega dne z motornim kolesom spremljal avtobus, na katerem so bili starši vojakov, ki so služili vojaški rok v Vojašnici Šentvid. Ti so bili predvsem iz Srbije in Črne Gore. Spominjam se kako sem pripeljal z motornim kolesom pred Vojašnico Šentvid, vojaški stražarji pa so v zaklonu za mitraljeznim gnezdom in naperjenimi puškami opazovali dogajanje. En sam napačen gib pa bi se prestrašenim stražarjem vojakom lahko zatresle roke in vprašanje kaj bi se lahko zgodilo.
No na srečo sem ostal živ, razmere pa so se počasi vračale v normalo in tudi naše delo se je počasi vračalo v vsakodnevno rutino.
