DEDOVANJE ali PRAVI OBRAZI

Ko pomislimo na dedovanje, seveda to po eni strani pomeni, da bomo nekega dne izgubili svoje najbližje.

Seveda je pomembno, da se zadeve glede lastništva premičnin in nepremičnin uredijo že prej, da se ne bi zadeve potem preveč zapletle.

Seveda tega ne počnemo, ko so naši najbližji še mladi in zdravi. Ko pa gre starost naših staršev že proti 75 ali proti 80-tem letu, pa je dobro, da se zadeve nekako domenijo, sploh če nisi edinec.

Čim imaš sestro ali brata ali celo več njih, pa lahko nastanejo problemi. Poznam kar nekaj primerov, ko so bili odnosi med brati in sestrami v času življenja staršev normalni, pa so se po smrti enega ali obeh staršev, ti odnosi korenito spremenili.

Poznam primer zelo dobrega prijatelja, ki ima številčno primarno družino. To pomeni, da ima dve sestri in sedaj še tri brate. Eden brat je žal že pokojni in ravno tu se je zadeva z brati in sestrami zakomplicirala.

Brat je imel raka in je živel v dokaj novi hiši, v hiši dvojčku pa živi še njegova sestra z družino.

V glavnem, da ne bom dolgovezil.

Ta moj prijatelj je v času bolezni skrbel za svojega brata. Skrbel je za hišo, za vrt, za vse stvari, ki oskrbovanju hiše pritičejo, prav tako pa je skrbel za njega.

Ker je bil brat neozdravljivo bolan je hotel, da po njegovi smrti hišo deduje moj prijatelj in je k sebi poklical dva stara prijatelja in odvetnika in napisan je bil dokument o dedovanju oziroma oporoka, tako, da je po smrti hiša pripadala mojemu prijatelju oziroma njegovemu bratu.

Seveda po smrti pa je eden od bratov pokazal svoj pravi obraz, tako, da je pričel s spodbijanjem dokumenta oziroma oporoke. Govoril je, da je bil brat prisiljen, da napiše tako oporoko oziroma, da je bil neprišteven.

Menda je tudi sestra pokojnika, ki živi v dvojčku večkrat poskušala, da bi brata prepričala, da hišo dvojčka prepiše na njo.

V glavnem živo sranje. Zadevo so menda uspešno rešili v korist prijatelja, vendar mu je pa ostal grenak priokus, ker je spregledal, kakšno družino ima (starša sta na ćalost tudi že pokojna).

Podoben primer se je zgodil tudi moji dobri prijateljici, ki je živela blizu Ljubljane. Zaradi očeta, ki je živel na Štajerskem se je za pol leta preselila k njemu in skrbela za njega v času njegove hude bolezni, za katero je kasneje preminil. Bila je sama za vse, lepo je skrbela za njega in napisal je oporoko, v kateri je vse premoženje in posestvo prepisal nanjo, ker se je obvezala, da bo skrbela za njega do njegove smrti. Vsi bratje in sestre so se s tem prej strinjali, ko pa je nastopila očetova smrt, pa so se stvari zakomplicirale. Nastopil je njen brat, ki sedaj izpodbija oporoko in zahteva vsaj polovico.

Prej ga ni nič brigalo za očeta, niti povohal ga ni, sedaj ko pa je treba dedovati, je pa prvi, ki bo »drekal«.

Sramotno.

Seveda se ob teh dogodkih tudi jaz sprašujem, kaj in kako se bo zgodilo, ko se bosta moja starša, ki sta oba že preko 70 let stara, poslovila od nas. Bog ne daj kmalu, ampak potrebno bo o tem razmišljati.

Starša sicer živita v veliki, ogromni bajti in počasi nista več zmožna bajto ohranjat v nekem normalnem stanju. Bajta je stara dobrih 35 let, ampak počasi jo bo potrebno obnavljati. Zamenjati je potrebno vsa okna, vsa zunanja vrata, najbrž bo kmalu potrebna menjava strehe, pa izolacija, fasada in še kaj. Potreben bi bil kar velik vložek, vendar starša bodisi nimata volje, da bi zadeve uredila, bodisi nimata toliko denarja. Hiša bo počasi pričela propadati.

Z mojo drago kar velikokrat prihajava domov in pomagava pri vsakdanjih opravilih kolikor je le mogoče. Sestra ni tako skrbna. Pride mogoče 2 x do 3 x na mesec in ima svoje življenje.

Oče je zadnjič predlagal, da bi se z mojo drago preselila k njima. Seveda sem odvrnil, da pa bi bilo mogoče urediti zadeve glede dedovanja, predvsem v zvezi moje sestre. Starša sta ji namreč pri 20 tih letih kupila stanovanje in to je že en del dedovanja.

Problem je, ker sta po eni strani do mene zelo nezaupljiva, po drugi strani pa do tujcev preveč zaupljiva. Nikoli in nikdar nisem ničesar hotel od njiju, mi pa ni vseeno, ker hiša počasi propada in je potreba obnove.

Problem bi bil seveda v tem, da bi jaz nekaj vlagal, potem pa bi se obrisal pod nosom. Glede na slabe izkušnje prijateljev, pa se bojim, da se bo tudi med mano in mojo sestro zaiskrilo, ko do tega pride.

Jaz pa hočem, da se zadeva tudi pravno uredi, da se postavijo stvari tako, da ne bo po njuni smrti prihajalo do sporov in težav, kot jih imajo moji prijatelji, čeprav se lahko še marsikaj zgodi.

Sem zelo strpen človek in ne maram prepirov in se mi zdijo ti prepiri in tožbe zelo neumni in nizkotni. Žalostno je, da se v takih zadevah, kot je boj za premoženje mnogokrat pokažejo pravi obrazi ljudi, ki so naši najbližji, naše krvi.