Moja bivša žena je bila pravi strokovnjak narediti iz muhe slona. Velemojster! Takšne stvari so se redno dogajale, skoraj vsak dan in seveda posledično sem pričel bežati.

Najprej na službene poti, če je le bilo mogoče, potem pa k ljubicam za uro ali dve, da sem le preživel.

Na njene pripombe se reagiral zelo redko, ko pa je bilo vsega preveč sem vseeno reagiral z zadržkom, da ja ne bi sprožil »vojne«. Ampak ponavadi ni uspelo. Vedno se je dogodila prava VOJNA.

Situacija:

Ne spomnim se točno kakšna je bila situacija po kateri je sledil njen izbruh in naslednje pismo, ki me je čakalo zjutraj na mizi. Iz pisma je razvidno, da je šlo za kamero, s katero naj bi nepazljivo ravnal. Ker je toliko časa »najedala! In »najedala«, da tudi najbolj mirnemu človeku, kar sem tudi bil, popustijo živci, sem najbrž samo rekel, da naj ne pretirava. Vsaka moja beseda je bila z njene strani obrnjena in poveličevana. Če sem z normalnim glasom razločno nekaj rekelm je ona to spremenila v kričanje, da nanjo kričim ipd.Sledil je grozljiv besedni izbruh, kateremu je sledilo »najedanje«. Pri moji bivši ženi ni bilo možnosti umika ali sprave.  

Nikakor ne. Tudi, če sem se hotel umakniti, je hodila za mano. Tudi, če sem se ji opravičil, čeprav nisem imel nikakršnega vzroka, to ni bilo dovolj. Sledil je še hujši izbruh, solze, histerija, zaklepanje v kopalnico in klicanje svoje mame.

Velikokrat me je imelo, da bi enostavno samo pograbil ključe od avta, nekaj oblek, odprla vhodna vrata, jo poslal k vragu in odšel.

Pa tega nisem storil. Raje sem se ponižal in jo prosil, da neha.

PISMO 3:

(Ki se bere kot roman oziroma tragedija!)

»Občudujem ljudi kot si ti. Kljub temu, da tam nekje v sosednji sobi nekdo trpi in bruha zaradi njega, lahko nekdo mirno spi, kljub temu, da je nekoga hudo prizadel.

Kakšnih obtožb sem bila deležna od tebe samo zaradi tega, ker sem te opozorila, da s kamero lepše ravnaj. Praviš, da si izmišljam stvari ampak povem ti, da kljub vsemu najprej in predvsem zaupam in verujem le tistemu, kar vidim na lastne oči.

In to, da si izmišljujem mi praviš ravno ti. Zaradi opozorila, da pazi, ko že celo življenje s teboj živim v strahu, kaj boš uničil ali poškodoval zaradi svoje nerodnosti ali nepazljivosti, zaradi opozorila, znoriš, da ne boš več snemal in da si izmišljujem; to ni reakcija zrelega človeka. Bojim se za stvari, ker jih težko kupiva, pa še ni samo najina kamera. Dosti stvari je bilo uničenih zaradi tvojih ravnanj, tega ne moreš zanikati in skriti in tudi vnaprej ne mislim zapravljati denarja  zato,  da bom popravljala tisto, kar boš uničil. Škoda, da si tak, da ne sprejmeš opozorila, kot dober nasvet ampak me začneš prepričevati, da paziš. Če bi bila v to prepričana in bi to opazila, te ne bi šla opozarjat. Problem je v tvojem reagiranju na takšna opozorila. Res je! Že celih 9 let praviš, da je nekaj narobe. Ja. Se strinjam! Že od nekdaj si nediscipliniran, neroden in nepazljiv. Zato pa to ravno potrdi, da se nisi spremenil, ker je še danes enako. Pa te ne obsojam. Samo opozorila sem te. Ti pa viharno odreagiraš in nazadnje me še užališ, da si izmišljujem, ko v sebi veš, da sem verjetno edina daleč naokoli, ki bi si ne šla nekaj brez veze izmišljat in da si ne izmišljujem. Zelo si me prizadel in to v času ko mi je že tako težko in ne vem kaj bo. Hvala ti za podporo in razumevanje. Celo življenje (puščica-druga stran) se bom spominjala takih trenutkov, ko sem bila v rokah zdravnikov in ko sem potrebovala ljubezen in toplino, ne pa napadov in neupravičenih obtožb, grobe egoistične in vase zagledane osebe, ki jo medtem, ko na stranišču bruham in jočem zanimajo le športni izidi.

Ne vem, če je tak človek zame. Zdaj se vrtijo odločilni trenutki. Kakšne spomine misliš, da bom imela nate takrat ko bo vse mimo? Ko se ne bi smela razburiti? Res je, da je kar naprej nekaj. To je zato, ker ne dovoliš, da ti kdo kaj reče, da se kdo vmeša v tvoj ego. Poleg vsega, kar je najtežje, si pa nekritičen. Vedno sebe ven vlečeš, pa tudi če včasih zgleda prav bedno. Ničesar ne priznaš. Ničesar. Brez samokritičnosti pa tega tudi ne zmoreš.

Praviš, da ne maraš zakompliciranosti. Če bi je imel vsaj malo, ne bi počenjal takšnih neumnosti.

Nikoli ne boš vedel, kaj se pravi nekoga imeti rad, ker ti tega ne zmoreš. Človek, ki te ima rad, ne more biti tako kot si ti. Ne more se skregati zaradi takih stvari, ko ga opomniš, ker to je problem v njem, da se ne more sprijazniti s tem, da je neroden in nepazljiv in zato na vsak opomin burno odreagira. Ker je ravno v tem njegova slabost. Jaz pa tega ne morem prenašati, namesto, da bi se za namig zahvalil, pa me obtožuješ, da si izmušljujem. To je bilo nekaj najgršega, kar sem doživela ob tebi. In to danes, ko sem se ti ravno zjutraj spet po dolgem času približala, pa si me zopet prizadel in sedaj v sebi »krvavim« kakor sem že neštetokrat doslej. Ti pa se imaš kljub temu za dobrega človeka. Mogoče za druge si. Do mene pa sigurno ne in to samo zato, ker se ne znaš vprašati, mogoče imam pa prav ampak se raje takoj začneš ustiti, da to ni res in se braniti ne vem pred kom. Ne najdeš poti do mene, jaz pa trpim in čakam ne vem kaj……….«.

Ko prebereš to pismo ali ga daš prebrati drugemu si misliš, kakšen mož je pa to? Kakšna baraba pokvarjena. Poglejte kaj ji dela.

Seveda, če ne poznaš dejanske situacije oziroma si ne pogledaš obe plati zgodbe.

Si predstavljate, da vam nekdo kar naprej visi za vratom, da kar naprej nekaj pripominja, da te kar naprej kritizira, da ne opraviš ene vožnje z avtom, da ti ne bi skoz in skoz težil, kako voziš ipd.

Moraš biti človek jeklenih živcev, da ne popizdiš, znoriš ali še kaj hujšega storiš.

Moram priznati, da sem celotno najino zgodbo skrival pred drugimi. Nikogar nisem imel. Starše nisem hotel s tem obremenjevati. Sestri tudi ni bilo kaj mar zame. Kakšno stvar sem kdaj pa kdaj povedal prijatelju, s katerim sva se videla malokrat, ker je bila bivša žena brez razloga nastrojena proti njemu.

Bil sem popolnoma sam v njenih besnih izpadih in njenem čustvenem izsiljevanju.

Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dejanji je zgolj naključna!