Včeraj zvečer sem si ogledal Odmeve, ki ja za mene še vedno daleč pred vsemi drugimi »poročili« iz drugih televizijskih hiš.

Prva tema včerajšnjih Odmevov je bila zamenjava nekaterih članov Nadzornega sveta naše največje luknje brez dna, to je Nove Ljubljanske banke (NLB).

NLB smo od leta 1991, ko smo se osamosvojili, že kar nekajkrat dokapitalizirali oziroma vanjo zmetali kar lepo število milijard EUR.

Ker gre še vedno za državno banko je država v teh letih kar nekajkrat zamenjala vodstvo banke in zamenjala tudi njen Nadzorni svet.

NLB je imela pred osamosvojitvijo kar nekaj svojih podružnic na celotnem območju bivše Jugoslavije in ko je prišlo do osamosvojitve je počasi prišlo tudi do zatona teh podružnic.

Problem pri hrvaški in pri bosanski podružnici je bil v tem, da so gospodarske družbe in nekoč uspešna podjetja imela ogromne kredite in seveda ogromno dolgov do teh podružnic, tako, da je potem »zmanjkalo« denarja za varčevalce NLB.

 

Problem je bil tudi v tem, da se je denar teh podružnic zlival v Beograd, v Narodno banko Jugoslavije in po osamosvojitvi so bile te podružnice NLB praktično »prazne«, brez denarja.

 

Varčevalci so seveda zahtevali svoj denar in NLB se je pod okriljem politike izgovorila na Beograd in na  dolžnike (podjetja).

 

Moje skromno mnenje je, da je bila takrat storjena velika strateška napaka NLB in naše države Republike Slovenije.

Popolnoma se strinjam, da bi morali poplačati nekdanje varčevalce NLB na Hrvaškem in v BIH iz naslova sukcesije bivše Jugoslavije. Gre za nasledstvo. Med drugim tudi denarja iz teh podružnic NLB, ker se je ta denar po vsej verjetnosti le zbiral v Beogradu, saj je šlo za devizna sredstva varčevalcev.

Lahko pa bi naša banka vseeno že takrat poplačala vse varčevalce podružnic na Hrvaškem in v BIH.

 

Zakaj?

 

Zato, ker si s tem ne bi zaprla vseh vrat v teh državah. Obe podružnici sta takrat kmalu propadli, ker ni bilo več zaupanja državljanov Hrvaške in BIH.

 

S tem si je NLB naredila medvedjo uslugo, saj je izgubila ogromen trg, tako na Hrvaške, kot v BIH. S tem smo si praktično zapravili dobre posle predvsem pri obnovi Hrvaške in BIH po njihovih državljanskih vojnah.

Denar iz Beograda pa bi najbrž na koncu le dobili, ko bi bili zaključeni vsi postopki iz nasledstva bivše Jugoslavije.

Zaradi teh »neumnih« potez takratnega vodstva NLB, pa smo leta 2014 dobili račun vsi državljani Republike Slovenije.

 

Poplačati bo potrebno okoli pol milijarde EUR.

 

16. Julija 2014 je bilo na portalu rtvslo.si zapisano:

»Koliko nas bo to stalo? Znano je, da v BiH-u ni bilo poplačanih še okoli 160.000 nekdanjih deviznih varčevalcev podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu, ki naj bi imeli konec leta 1991 skupno za okoli 108 milijonov evrov vlog. Pri podružnici Ljubljanske banke Zagreb pa gre za 115.000 varčevalcev, ki so imeli skupno za 143 milijonov evrov deviznih vlog. K temu je treba dodati še obresti. Torej vsaj pol milijarde, je poročala Televizija Slovenija.«

https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/dokoncna-sodba-slovenija-mora-poplacati-vse-stare-devizne-vloge/342098

Ok. Ni bil moj namen pisati o teh vlogah in o tej škodi, ki so nam jo povzročili politika in vodstvene strukture NLB od leta 1991 do danes.

V včerajšnjih Odmevih je bil gost, prvič od imenovanja Oktobra 2015 na vrh Slovenskega državnega holdinga (SDH), 45 letni gospod Marko Jazbec, diplomirani ekonomist, ki že nekaj let zaseda dobre položaje (med drugimi tudi v NLB) v gospodarskih in v negospodarskih družbah v Republiki Sloveniji.

Povod povabila gospoda v Odmeve je bila seveda zamenjava petih članov Nadzornega sveta NLB in odstop predsednika Uprave NLB-ja gospoda Janka Medjo.

Bistvo tega zapisa pa je, da je gospod pokazal, kako dobro oziroma spretno obvladuje javno nastopanje tako, da ne odgovori na vprašanje, ki mu je zastavljeno oziroma se izmotava odgovorom.

Novinarka ga je spraševala zelo konkretno, ampak gospod Jazbec se je venomer izmotaval pravim odgovorom.

Na začetku je novinarka gospoda Jazbeca vprašala s čim si je zaslužil ta položaj, ki ga zaseda, čeprav je ravno v času podeljevanja slabih kreditov zasedal položaj v Oddelku, ki je podeljevalo takšne kredite.

Seveda je gospod odgovarjal pavšalno in se izogibal odgovora, ki ga je novinarka in vsaj slovenska  javnost pričakovala.

Novinarka je kmalu obupala in nadaljevala z drugimi vprašanji.

Seveda sem že vnaprej vedel, da pravih odgovorov s strani gospoda ne bomo dobili in da zelo dobro obvlada način komunikacije in to je : izmuzljivost, taktičnost, obračanje teme in sprenevedanje.

Seveda je bilo zelo čudno, da so nove ljudi v nadzorni svet postavili še preden so preverili njihove kvalifikacije, ki jih bodo menda preverjali pozneje.

 

To je približno tako, kot, da bi v službo vzeli kandidata, ne da bi preverili njegove kvalifikacije (diplome, prejšnje zaposlitve itd.) in bi potem sčasoma, ko bi bila oseba že zaposlena, preverili ali sploh ustreza pogojem za zasedbo delovnega mesta, ki ga je že zasedel.

 

NONSEN.

 

Seveda je gospod vztrajal na nekih trditvah, da oni (SDH) pač lahko to tako naredijo in pika, ne glede kaj si na to misli Banka Slovenije.

 

Naslednje vprašanje je bilo glede  Gorazda Podbevška, ki je bil predsednik Nadzornega sveta NLB in sicer kaj je delal oziroma naredil narobe, da ni več predsednik.

Gospod se veda ni odgovoril na zastavljeno vprašanje. Spet se je izmotaval z nekimi floskulami, ni pa odgovoril na konkretno vprašanje.

 

Občutek sem imel, da noče povedati, da se boji povedati, da enostavno nima jajc, da bi rekel, zaradi tega ali zaradi onega.

Potem pa je beseda nanesla na bivšega predsednika uprave NLB gospoda Janka Medja, zakaj je moral zapustiti stolček, seveda prostovoljno.

Gospod je seveda »našel« neke kvazi razloge za odstop gospoda Medje, med njimi so bile menda tudi sklenjene svetovalne pogodbe, ki so bile menda tudi objavljene v medijih.

 

Novinarka je gospoda Jazbeca konkretno vprašala, ali gre tu tudi za svetovalno pogodbo s podjetjem gospoda Kosa (nekdanji kriminalist in predsednik protikorupcijske komisije)?

 

Seveda se je gospod izmotaval pravemu odgovoru na način, da je dejal, da ne more govoriti o posameznih primerih.

 

Vse skupaj je bila ena sama farsa. Lahko pa smo videli, kako se je gospod že dobro naučil javnega nastopanja, ki temelji na izmotavanju in ne odgovarjanju na konkretna vprašanja in uporaba znanih floskul.

 

Se mi zdi, da si gospod gradi politično kariero, saj večina politikov zelo obvlada takšen način komuniciranja v javnosti.