Seveda sem pričakoval, da se bodo zadeve med mano in mojo ženo, po preselitvi na svoje, obrnile na bolje.

No, nekaj časa je bilo seveda bolje, ampak samo nekaj časa.

Bili smo na svojem, nismo imeli nikogar s katerim bi se, pod domače rečeno »bockali« in imeli smo vse.

Oba sva bila zaposlena. Imela sva solidni plači, ampak razumevanje med nama je bilo sčasoma samo še slabše.

Sem pa v zadnjem letu, ko smo še stanovali pri mojih starših, postal navdušen tekač.  Tek je postal več kot hobi, je postal moj način življenje. Mogoče je bil tek tudi nekakšen beg iz resničnega življenja, polnega prepirov, omalovaževanja in nerazumevanja.

Leta 1996 sem se prijavil na 2. LJUBLJANSKI MARATON. Prijavil sem se  bolj ali manj iz radovednosti, po domače »iz firbca«. Tisto leto nisem ne vem koliko tekel, lahko rečem, da zelo malo in sem se vseeno prijavil na 7 kilometrsko preizkušnjo, praktično brez treninga.

Moram reči, da mi je tek kar dobro uspel, bil sem v prvi tretjini  tekmovalcev ( čas 31,19), res pa je, da nas je teklo le 188.

No na naslednji  in sicer na 3. LJUBLJANSKI MARATON leta 1997, pa sem se kar intenzivno pripravljal skozi celo leto. 

Imel sem dobrih 70 kg in veliko pretečenih kilometrov.

Prijavil sem se na svoj prvi in za enkrat še vedno samo edini, mali maraton (21¸km). 

V moji kategoriji ( 30+ ) nas je bilo 152 (samo mali maraton), tako, da neke posebne gneče ni bilo. 

Moram reči, da mi je šlo odlično, pretekel sem mali maraton z časom 1:35,17, kar je bil, vsaj zame vrhunski rezultat.

Sedaj imam 12 kg  in 19 let več in moja tekaška forma je temu ustrezna. Ampak se trudim.

Sredi 90-tih let sem se tudi vpisal na Fakulteto, na Visoko šolo. Lahko rečem, da sem bil kar priden. Tri leta šolanja sem zaključil daleč pred rokom (študij ob delu je potekal tako, da naj bi eno leto študija delal 2 leti), saj sem diplomiral v dobrih štirih letih.

Spomnim se, da sem v tretjem letniku, ravno ko se je zgodil zloglasni 11. September 2001, bil doma na študijskem dopustu in se pripravljal na enega od zadnjih mojih izpitov.

Seveda je bila opravljena Visoka šola in kasneje še specialistični študij, stopnica navzgor v moji službi.

Lahko rečem, da sem bil v službi uspešen, doma pač ne. V službi sem bil cenjen, doma pač ne.

Po slabih dveh letih od preselitve na svoje, so se odnosi z mojimi starši otoplili. Priznam, da sem bil zelo trmast in da sem staršema velikokrat povedal svoje. Mogoče je bilo kdaj pregrobo, ampak vedno sem povedal resnico oziroma tisto kar sem čutil.

Moram pa priznati, da sem samo 1 x v tistem času, mojim staršem dal vedeti, da situacija v mojem zakonu ni rožnata.

Če povem po pravici nisem nikomur nikoli razglašal. Vedno sem vse držal v sebi in mnogokrat trpel, saj nisem imel nikogar, ki bi se mu lahko zaupal.

Sem pa nekaj več povedal mojima staršema, ko sem prvič odšel od moje žene. Bilo je nekje leta 1997 ali 1998.

Ženi sem napisal pismo, spakiral in se odpeljal domov.  Mogoče je bilo to videti kot strahopetno dejanje, saj ji nisem tega povedal v obraz, ampak vedel sem, da me bo prepričala naj tega ne storim. Ona je bila vedno velik manipulator in jaz kot srčen človek, ki težko reče ne in se mu vsak smili, bi kaj hitro popustil.

No čez nekaj ur se je prikazala pri meni doma, pri mojih starših in me seveda zelo hitro prepričala, da naj pridem nazaj in da bo vse drugače.

Verjel sem ji. Bilo je drugače en sam teden in zadeve so skrenile še na slabše.

Se nadaljuje……