Pa jo imamo!  Medaljo vendar! Bron, ki je bil z veliki bojem pridobljen.

Ta boj je trajal 60 minut. 60 minut trpljenja, jeze, stiskanja pesti, grizenja nohtov, obupa, vdaje v usodo, nepopustljivosti in končne evforije.

Priznam, da pred tekmo nisem bil nervozen.

Včasih sem se zelo čustveno vpletel v vsako takšno tekmo. Že kot mlad mulec sem navijal za svoje klube, za svoje favorite, za moje idole in predvsem za naše športnike.

Najprej seveda za vse jugoslovanske športnike, nato za Slovence,  za posamezne športnike iz območja bivše Jugoslavije, za ekipe in tudi za tujce.

Ampak vedno so bili na prvem mestu NAŠI!

Ko sem spremljal tekmo za tretje mesto med Slovenijo in Hrvaško sem bil na začetku miren. Naši so dobro odprli tekmo in seveda smo bili vsi optimisti, čeprav verjamem, da smo si najprej mnogi  želeli Norvežane, po drugi strani pa so Hrvati le naši sosedi s katerimi, vsaj politika, ni v najboljših odnosih. Sploh pa v sedanjem času, ko hočejo naši južni sosedi Teran in ker se izogibajo arbitražnemu postopku in kaj bi bilo boljšega, da jim vsaj v športu vrnemo milo za drago.

Ob spremljanju tekme sem seveda spremljal tudi forum na rtvslo.si. Seveda se na tem forumu najdejo takšni in drugačni ljudje.

Večinoma s(m)o anonimni in na podlagi anonimnosti ljudje piše(m)jo kar jim pač pade na pamet.

Pa na bo to pljuvanje in pohvale.

Ko je tekma nekje na sredini in potem vse do 45, 50 minute dobivala obrise popolnega poloma naše reprezentance, se je na forumih vsul plaz kritik, blatenja, zmerjanja naših rokometašev.

Sam sem tudi komentiral na omenjenem forumu.

Da ne bo kdo trdil, da se kaj izmišljujem bom samo povzel svoje komentarje:

 »Mačkovsek zopet zelo slabo«

Nenehno kritiziranje forumašev mi je šlo že pošteno na živce:

»Nehajte tolk kritizirati. Res ni ok samo tudi 4 mesto na svetu je vrhunski uspeh«

Mi je Oliva odgovorila, da je pač jezna, ker naši delajo toliko napak, pa sem ji odgovoril:

»Oliva saj se tudi jaz jezim samo če ne gre ne gre. Strah je pač prevelik«

Je bila jeza na višku. Priznam, da sem bi tudi jaz jezen in nisem mogel razumeti kaj se dogaja z našimi rokometaši:

»Ja najboljše da gre Vujo v igro«.

Postali smo apatični. Ni bilo več nekega pričakovanja. Mogoče je malo upanja tlelo, majhen plamenček.

»Pa zakaj visoke žoge? ?????«

Enostavno mi ni bilo jasno zakaj naši rokometaši streljajo v zgornji del gola, ker je hrvaški golman veliko takšnih strelov ubranil.

»MAMO JIH«

To je bilo zapisano bolj v šali kot zares, ampak kot se je kasneje pokazalo je bilo v tem kanček napovedi na srečen konec.

»GREMO SLOVENCI«

Bil se je pravi boj. Upanje je bilo vse večje.

Konec tekme! Veliko veselje!

»JAAAAAA EVO VEDEL SEM«

»Kje ste zdaj KRITIKI BEDNI? ???«

Bil sem jezen na vse tiste, ki so zmerjali naše rokometaše in našega selektorja in jih pošiljali domov.

»Končno je Mačkovsek zadel in to v najbolj pomembnemu trenutku !!!«

Na forumu smo lahko videli kako s(m)o ljudje reagirali. Kot sem že omenjal je bilo v trenutkih popolnega obupa veliko zmerjanja in pošiljanja v tri krasne in na koncu evforija in opravičevanje.

Velika dvoličnost ni kaj.

Če si pravi navijač, pač navijaš do konca, brez zmerjanja. Če zmagajo ali izgubijo, so vseeno tvoji športniki, tvoji idoli, tvoje ekipe.

Saj je prav, da ljudje tudi pokritiziramo, ne pa da žalimo in se jim odpovedujemo.

Seveda je skrivnost tega vsega blatenja in smetenja tudi v ANONIMNOSTI in za psihologijo množic.  Ko smo anonimni in smo še v množici, ki kar tekmuje med sabo kdo bo bolj grob z besedami, gremo na vse najslabše in najhujše.

Tako pač je.

Je pa veliko forumašev, ki si enostavno želijo pozornosti. Ti hočejo izstopati. Ne vpijejo v eno rog z ostalimi, s pozitivnimi, ampak udarjajo nazaj, iščejo MINUSE in so ob tem neizmerno srečni.

Ampak ti ljudje ponavadi sploh niso športniki, ne ukvarjajo se s športom, niti z rekreacijo.

Živijo bedno življenje brez nekih ciljev, mogoče so poročeni ali pa živijo samsko življenje, se ga napijajo s prijatelji in smetijo po forumih, ker je njihovo življenje pač bedno in brez neke prave prihodnosti.

Malo grobo, ampak tako mnenje sem si pač ustvaril.

Na koncu bi še pohvalil Mačkovška, ki sem ga v prejšnji analizi malo pokritiziral.

Fant je fantastičen igralec, velik potencial, ampak v zadnjih dveh letih mu ne gre in ne gre.

Zakaj? Ne vem!

Močno upam, da bo na EP na Hrvaškem končno pokazal ves svoj talent in da bo med nosilci igre naše reprezentance.

Navdušil me je Grebenc, za katerega sem sicer mislil, da je mlajši, je pa Mačkovškov letnik.

Prišel je šele na izločilne boje in z neustrašnostjo pokazal, da ima jajca in da je svetla prihodnost osamosvojitvene generacije (letniki 1991….).

Mogoče še malo o sistemu tekmovanja.

Seveda sedaj poslušamo jamranja hrvaških novinarjev, da so imeli Hrvatje le en dan počitka.

To je res in je napravično, ker po drugi strani pa so imeli Francozi kar tri dni počitka.

Kaj spremeniti?

Mislim, da je bilo včasih tako, da sta bila oba polfinala na isti dan in nato tudi tekma za tretje in za prvo mesto.

To bi bilo najbolj pošteno in najbolj pravično, pa še vse medalje bi podelili v nedeljo zvečer, kar je vseeno drugačen občutek za tekmovalce.

Nekaj časa je bil tudi sistem tekmovanja mnogo boljši in pravičnejši.

Mislim, da je bilo 16 ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini s po osmimi ekipami.

Te ekipe so igrale v predtekmovanju med sabo in prve dve v eni skupini so se potem takoj pomerile v polfinalu z drugima dvema ekipama, ki sta bile prva in druga v drugi skupini.

To pomeni, da ima tudi predtekmovanje mnogo večji naboj in mnogo večjo vrednost, ker sedaj se lahko zgodi, da četrtouvrščeni iz ene skupine v izločilnih bojih premaga prvouvrščeno ekipo iz druge skupine, ker ima lahko le-ta le malo slabši dan.

Seveda je tudi bizarno, da v SP povabijo ekipo Norveške, ki je pošteno izgubila z našimi rokometaši v kvalifikacijah za to SP.

Zakaj potem sploh kvalifikacije????

Končna statistika naših igralcev je na strani:

http://www.francehandball2017.com/en/team/slovenia-team/

Na kratko:

Najboljši strelci :

1. Gašper Marguč  38 golov, 79% uspešnost, sedemmetrovke 10/11, 240 minut igre
2. Blaž Janc   30 golov, 81% uspešnost, sedemmetrovke 2/2, 294 minut igre
3. Jure Dolenec 26 golov, 57% uspešnost, sedemmetrovke 5/6, 258 minut igre

Da ne pozabim vratarja Skoka, ki je bil v 8ih tekmah kar 33 % uspešen, kar pomeni 78 obramb od 240 poskusov in 6 branjenih sedemmetrovk.

Mnogi so med prvenstvom pozivali  Veselina Vujovića k odstopu.

Jaz sem od vsega začetka verjel v njega, v njegove motivacijske sposobnosti in v njegovo veličino!

Želim si, da vztraja in da nas popelje do evropskega naslova v Zagrebu!