In se SPET dogaja. Kako neskončno smešno. Za crknit smešno in za razjokat se, za raztopit se do kosti smešno. Vrnil se je tisti brezupen občutek, ki mi pravi, kot že tolikokrat poprej, da ne morem zaupat živi duši, razen sama sebi. Pride zraven s črno slutnjo noža v hrbet, le slutnjo, ta

                                              … Sedela je in opazovala močan veter. In drevesa. Te trdno ukoreninjene kreature, ki s svojimi vejami segajo na skrajne robove predstavljivega, raztegnjene med etrom in zemljo. Valujejo in se upogibajo, pa vendar ostajajo trdno pripeta. Počasna, mirn

Morda je to, da sem se lotila opisa svojih občutkov ob branju knjige o kateri sem toliko brala nekoliko pretenciozno. Če me vprašate zakaj mislim, da bi koga moje misli o njej sploh zanimale…. Ne vem. Verjetno ni razloga. Morda se na tak način nekako samoumeščam v mašinerijo okolja v katerem biva