Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem

Nadaljevanje zgodbe "Brez pljuč hlastati za zrakom". Malo romantike  :). Besno sekam robidovje pred sabo. Kot, da se ne premaknem nikamor, grmovju ni ne konca ne kraja. Grabim, vlečem in udriham, trni se mi zarivajo v debele rokavice, vsake toliko začutim kako kakšen najde pot v moje dlani. Vroče j

Nadaljevanje, kot sem obljubila :). Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme, da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...   Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš

Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No, ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovol