V stranišču, meni tako znanega, pa čeprav menda vmes nekajkrat prenovljenega lokala, ki je v vseh teh letih zamenjal vsaj tri lastnike, se med tem, ko si na rit vlečem kavbojke, nehote ozrem po zdelanih keramičnih ploščicah, ki pokrivajo stene majhnega prostorčka, ki se mu reče WC. Torej, stranišč

Zadnje  dni se mi mota po glavi čudna ideja. Ideja, ki verjetno ni niti najmanj logična ali bistroumna, pa se ji vseeno nočem kar tako odpovedati. Ali se je kdo od vas že morda kdaj počutil, kot da živi spomin? Moja hiba je ta, da se prepogosto in pregloboko vživljam in poglabljam v vse okrog seb