(Pred natančno enim letom in še vedno aktualno) * Prebirala sem svoje stare objave. Čudim se. V letu dni je moralo iti nekaj narobe in prav nič se ne motim, ko čutim, da sem otrdela. Očitno sem bila pred letom in več neznansko bolj odprta in pisala sem brez očitnega namena. No, razen kolumne, ki

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show. Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne morem pripraviti, da bi svojo pozornost prisilila usmeriti se na dogajanje okoli mene. Damian spi. Leži na kavču poleg mene in nalahno smrči. Zamerim mu. Zadnj

Moje, verjetno preveč osebno pisanje, neumno osebno, bi kdo rekel, me bo verjetno marsičesa stalo. Pa vendar je izpustiti v eter čudno osvobajujoč občutek. Odvreči masko. Enostavno. Dematerializirati razne stigme in oznake. Ja. Tu sem. To sem jaz. Nič takšnega ne povem, česar verjetno ne bi čutil

                        Tisto samovšečno dejanje, ki ga vsake toliko verjetno naredi vsak, ki je vsaj malo računalniško pismen: Odpreš Google in vtipkaš lastno ime. Da bi videl kakšen odmev si naredil v virtualnem svetu in koliko si znan in poznan, če jo to lahko sploh ustrezno merilo … Nazadnj