Enega zadnjih večerov, sem imela preblisk. Khehehe… Prav krakajoč smeh zaslišim ob tem stavku. Misli o lastni zanimivosti so včasih nadvse smešne. No, pa ne bom se ravno tukaj-zdaj prepirala s svojim notranjim sogovornikom, o tem ali sem vase zagledana

Ni res, da me ne. Bom rekla drugače. Ljudje me načeloma NE zanimajo. Raje se ognem srečanjem in debatam, tudi prekomernemu internetnemu prebiranju. Malo zato, ker si ne želim pobirati misli, ki so tako nasilno vseprisotne, pa še večinoma trapaste zapovrh,  malo pa zato, ker mi gredo ljudje enosta

Popravite me, če se motim. Je koncert in je KONCERT. V soboto sem se udeležila koncerta legendarnega reškega umetnika. Ja, rekla bom umetnika, ker si to oznako definitivno zasluži. Govorim o Urbanu, oziroma o združbi Urban & 4. Res je, da se na koncert nisem kaj prida pripravljala, za razliko od

                                                Danes bom pisala o vzorcih, ki se mi zadnje čase dogajajo in o misli, ki se mi ob tem vsiljivo pojavlja: Tukaj ni naključij! Pisala bom o gledališki predstavi, ki sem si jo ogledala včeraj, o tem kako se je na nepričakovan način povezala v vzorec,

             Deset let in več nazaj. Šotor stoji na mivki, brez funkcionalnih temeljev, prepuščen vetru. Obtežuje ga le masa dveh spečih ali na pol spečih teles in nekaj prtljage. Dalmacija na divje. Plaža, kjer ni ljudi in od kjer te nihče ne podi, če si želiš tam prenočiti. Okolica Makarske. Su

                                Morje, o morje spomina… Moja Dalmacija davnih spominov, spominov na ljudi, usode, tisto čudno pot, naveze, sorodnost, na brezizhodnost in veter… Na nore misli, sanje, izgubljenost… Trda ležišča in čredo ovac, sredi katere sva se nekega jutra zbudila, nočne nevihte in