Kot pri mnogih stvareh tudi pri hrani lahko rečemo : »Povej kakšno hrano ješ in ti povem kdo si«.

Lahko rečem, da sem glede hrane dokaj odprt. Ne povsem, ampak mnogo bolj kot pa ko sem bil še majhen fantič.

Lahko rečem, da sem bil kot mulc zelo izbirčen pri hrani, kar mi še vedno kdaj pa kdaj  prinaša predsodek pri kakšni od jedi.

Ne vem sicer kako je bilo ko sem bil še dojenček. Najbrž sem rad pil materino mleko, kar se mi očitno še vedno pozna, ker obožujem velike joške.

Tudi ne vem, kakšno hrano mi je moja mami ponujala, ko me ni več dojila. Spomnim pa se, da sem kot otrok zelo slabo jedel. Ko sem bil v nižjih razredih osnovne šole, sem bil  tako suh, da so mi na zdravniškem pregledu predpisali vaje za ojačitev in še vedno se spominjam, da mi je oče napel drog, da sem se lahko dvigal.

Jedel sem zelo enolično hrano. Še vedno se spominjam nekakšnega »jedilnega protokola« za cel teden. Če pričnem z Nedeljo, je bilo seveda, tako kot pri večini slovenskih družin, standardno slovensko kosilo :

-       Goveja juha, ki je v osnovni šoli nisem ravno maral, tako, da sem jo nekako bolj        pod prisilo kot ne le pojedel,

-      Govedina, ki se je kuhala v juhi,

-      Tenstan krompir s čebulo in z ocvirki. Čebulo in ocvirke sem izbezal ven iz                krompirja in

-      Solata, ki pa je tudi nisem jedel.

V Ponedeljek je sledila ponovitev nedeljskega kosila oziroma ostankov le-tega.

V torek in sredo smo ponavadi jedli golaž, ki ga je mami skuhala brez čebule, ker mi je bilo že ob pogledu na čebulo slabo in golaža zaradi tega nikakor ne bi spravil v želodec. En dan smo imel kot prilogo testenine, drugi dan pa krompirjeve svaljke, ki sem jih naravnost oboževal.

V četrtek je bil na vrsti kakšen dunajski zrezek pa pomfri, v Petek in v Soboto pa odlična fižolova juha, ki sem jo tudi naravnost oboževal.

Za večerjo sem zelo rad pojedel kakšna jajčka na oko ali pa umešana jajčka z nadrobljenim kruhom ali pa hrenovke.

Še najraje od vsega pa sem imel pražena jetrca. NJAMI. Še vedno se spominjam, ko jih je mami naredila za večerjo in smo jih jedli kar iz ponve in s kruhom pomazali celo ponev. Moram pa reči, da so bile pražena brez čebule, ampak so bila vseeno zelo okusna.

Nekaj časa sem jedel kosilo v šoli, ampak ta kosila mi nikakor niso šla v slast. Spomnim se dogodka, ko je bila za šolsko kosilo rižota z papriko. Tega kosila nikakor nisem hotel pojesti, ko je k meni prišla učiteljica in zahtevala, da kosilo pojem. Eno vilico z rižoto sem dal v usta in šlo mi je na bruhanje, tako, da sem vstal in odšel na stranišče, kjer sem pljunil rižoto iz ust. Ko je učiteljica videla, da mi je slabo, mi ni bilo potrebno pojesti rižote.

Ko sem pri 14.tih letih odšel za 4 leta v internat smo tam seveda imeli svojo kuhinjo in seveda s tem raznolično hrano.

Nekako sem se počasi navadil jesti govejo juho, solato in še kaj. Še vedno pa sem bil zelo izbirčen pri hrani in mnogokrat zato enostavno nisem jedel kosila ali večerje. Takrat sem si v kuhinji vzel nekaj kosov kruha in ker sem od doma prinesel marmelado, sem potem jedel kruh namazan z marmelado, ki sem si ga mazal v sobi.

V tistih časih se je v Sloveniji pojavila tudi pizza. Spomnim se, kako sem včasih sam, včasih pa s prijatelji šel na pizzo. Jedel sem samo klasično pizzo oziorma zdajšnjo margerito in to samo s sirom in kasneje še s šunko, ampak brez paradižnikove mezge.  Veliko let sem potreboval, da sem sprejel to paradižnikovo omako in še ostale sestavine oziroma dodatke na pizzi.

Ko sem zaključil šolanje sem imel pri 178cm višine, samo 60 kg.

Ko sem pričel hoditi v službo in sem odrasel, sem potem le počasi pričel jesti tudi drugačno hrano.

Sicer je sprememba prehrambenih navad šla zelo počasi, ampak sem napredoval.

Ko sem si ustvaril družino sem počasi začel sprejemati tudi drugačno hrano in če ne drugega, sem vsaj poskusil kaj novega.

Napredek je bil v nekaj letih res velik. Pričel sem jesti tenstan krompir s čebulo, včasih pa sem ga in ga še nadomestim s porom. Tudi paradižnik sem nekako sprejel in ga jem vsaj posoljenega ali v zeleni solati. Paprika mi je bila vedno največji izziv, čeprav jo sedaj jem, najraje zeleno surovo in posoljeno. Tudi iz kozarca v kisu jo kdaj pa kdaj pojem.

Sedaj si na primer niti ne predstavljam kosila brez zelene solate, radiča, motovilca ali kakšne podobne solate.

Govejo juho tudi obožujem, pa tudi kakšno zelenjavno juho rad pojem.

Ker sem službeno kar veliko potoval po tujini sem se moral navaditi tudi na hrano iz drugih kultur. Enostavno nisem imel izbire in se včasih prav z muko kaj pojedel, ampak dosežek je že bil, da sem vsaj kaj poskusil in pojedel.

Včasih imam še vedno predsodek pred kakšno novostjo. Velikokrat se zgodi, da ko moja draga prinese kaj novega, že takoj z odporom zavrnem uživanje te novosti. Lahko rečem, da je moja draga zelo strpna do mene, za kar sem ji izredno hvaležen in mi lepo pove, da naj vsaj poskusim, pa se bom potem odločil. Ker pa je fantastična kuharica, ponavadi ničesar ne zavrnem.

Lahko rečem, da sem se navadil jesti skoraj vse, kar si pred recimo 20-timi leti ne bi mogel niti predstavljati. Imam še nekaj predsodkov oziroma nekaj jedi, ki jih ne maram, čeprav sem jih vsaj poskusil.

Seveda se to pozna tudi na moji teži, ki je mnogo boljša, kot pred slabimi 30-timi leti.

mike1968 - IZBIRČNOST PRI HRANI

Kot pri mnogih stvareh tudi pri hrani lahko rečemo : ÂťPovej kakĹĄno hrano jeĹ