Moram reči, da sem zelo navdušen na knjigami Frederica Forsytha. Odlično pozna zadeve o katerih piše in seveda celotno zgodovino območja, kjer se zgodba dogaja.

Poleg tega pa so njegove knjige poučne, ker izveš  iz njih marsikaj novega, še ne prebranega in ne slišanega.

Tule je en odlomek iz te knjige o bivši Jugoslaviji, ki sem ga v enem postu že objavil:

Citiram:

 "Ko je v Jugoslaviji vladal maršal Tito, je bila ta tako rekoč družba brez kriminala. Nadlegovanje turistov je bilo nezamisljivo, ženske pa so se lahko varno sprehajale po ulici, izsiljevanje je bilo neobstoječe.

To je bilo nenavadno, kajti iz sedmih provinc, ki so jih leta 1918 skrpali skupaj zahodni zavezniki in so sestavljale Jugoslavijo, so običajno izhajali najbolj zavrženi in nasilni gangsterji v Evropi.

To pa zato, ker je jugoslovanska vlada po letu 1948 vzpostavila dogovor z jugoslovanskim podzemljem. Kupčija je bila preprosta: lahko počnete, kar hočete, mi pa bomo vse spregledali pod enim pogojem – to počnite v tujini. Beograd je preprosto izvozil ves svoj kriminalni svet.

Posebni cilji jugoslovanskih kriminalnih šefov so bile Italija, Avstrija, Nemčija in Švedska. Razlog je bil preprost. Do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja so v bogatejših državah na severu Turki in Jugoslovani predstavljali prvi val »gostujočih delavcev«, kar je pomenilo, da so jih vabili gor, da bi opravljali umazana dela, ki jih preveč razvajeni domačini niso želeli opravljati.

Sleherno večje etično gibanje s seboj prinese svoj kriminalni svet. Italijanska mafija je v New York prispela z italijanskimi priseljenci; turški kriminalci so se hitro pridružili skupnostim turških »gostujočih delavcev« po Evropi. Jugoslovani so bili isti, toda v njihovem primeru je bil sporazum veliko bolj strukturiran.

Beograd je dobil oboje. Na tisoče Jugoslovanov, kolikor jih je delalo v tujini, je svoje trde valute vsak teden pošiljalo domov; Jugoslavija je bila kot komunistična država vedno gospodarska zmešnjava, toda redni pritok trde valute je prikrival to dejstvo.

Dokler je Tito zavračal Moskvo, sta ZDA in Nato dokaj sproščeno opazovala njegova druga početja. Med hladno vojno je bil celo eden voditeljev neuvrščenih držav. Prelepa obala Dalmacije ob Jadranu je postala turistična Meka, zaradi česar je pritekalo še več tujega denarja. Sonce je sijalo.

Znotraj države pa je Tito vodil brutalen režim, vsaj kar je zadevalo disidente in nasprotnike, vendar je to počel tiho in diskretno. Dogovora z gangsterji ni vodila in nadzorovala civilna policija, marveč tajna, ki se je imenovala Državna varnost oziroma Udba,

Udba je bila tista, ki je postavljala pogoje. Gangsterji, ki so prežali na jugoslovanske skupnosti v tujini, so domov na počitnice hodili nekaznovano, na obali so gradili vile, v prestolnici dvorce. Prispevali so v pokojninsko blagajno vodij Udbe, občasno pa so morali opravljati »mokro delo« brez računa in puščanja sledi. Idejni vodja tega udobnega sporazuma je bil dolgoletni šef obveščevalcev, debeli in strah vzbujajoči Slovenec Stane Dolanc (»GOBAR« - moja pripomba).

V Jugoslaviji je bilo nekaj malega prostitucije, ki pa je bila povsem pod nadzorom lokalne policije, in nekaj dobičkonosnega tihotapstva, ki je tudi polnilo pokojninsko blagajno. Toda nasilje, z izjemo državnega, je bilo prepovedano. Mladi razbojniki so prišli do ravni, na kateri so vodili rivalske poulične tolpe, kradli avtomobile (ki niso pripadali turistom) in se pretepali. Če so želeli početi kaj resnejšega, so morali oditi. Tisti, ii so imeli težave s sluhom, so se znašli v oddaljenem zaporu, ključ njihove celice pa je padel v globok vodnjak.

Maršal Tito ni bil bedak, a je bil umrljiv. Umrl je leta 1980 in takrat se je začel propad.

Zgodba se je ponovila v Srbiji s prihodom Miloševičeva na oblast:

Medtem ko je imela jugoslovanska država do leta 1989 gangstersko podzemlje na dosegu roke in na tujem , mu je Miloševič ponudil partnerstvo na domačih tleh.

Kot mnogo drugorazrednežev, ki so dobili državno oblast, se je tudi Miloševič navduševal nad denarjem. Ogromne količine zneskov so nanj vplivale kot piščalka krotilca kač na kobro. Zanj ni bil pomemben luksuz, ki ga je kupil z denarjem. Hipnotiziral ga je denar kot še ena od oblik oblasti. Po njegovem padcu je naslednica jugoslovanska vlada ocenila, da je s svojimi pajdaši poneveril in na tuje račune preusmeril skoraj dvajset milijard dolarjev.

Drugi niso bili tako zmerni. Denimo njegova izredno pošastna žena (Mirjana Markovič-moja opomba) ter enako odvratna sin in hčerka. V primerjavi z Miloševičevim gospodinjstvom so bili Adamsovi pravi amaterji.

(Vir: Frederic Forsyth, Maščevalec,2014, str. 119-121).

Založnik o knjigi

Uspešen odvetnik Calvin Dexter neopazno opravlja svoje delo v mirnem New Jerseyju, poleg tega pa trenira tudi triatlon. Toda Dexter ni povsem običajen človek .

Nadobudni Ricky Colenso se nekaj mesecev pred odhodom na fakulteto kot prostovoljec posveti humanitarni dejavnosti v Bosni. Čez nekaj tednov izgine in o njem ni več nobenega sledu. Žalujoča družina ne najde miru, toda tudi morilec je izginil ...

Morda pa je tako samo na prvi pogled. V svetu, ki je pozabil na ločevanje med dobrim in zlom, so namreč redki, ki znajo prikazati pravo podobo in urediti stvari. Eden od njih je Cal Dexter. In tako se nekaj let po umoru odpre lov po celem svetu in Dexter začne tkati mrežo okrog morilca. Toda obenem Cijin agent Paul Devereux skuša najti način, da bi ustavil Dexterja, preden bi želja po maščevanju potisnila ZDA v teroristični kaos.

Po Operaciji Šakal, Zadevi Odessa, Kobri, Afganistancu in Seznamu smrti je tu nov izjemen roman Fredericka Forsytha, ki slikovito prikaže vse, česar nikoli niste vedeli, sanjali ali domnevali o največjih ustvarjalcih sodobne zgodovine!

OCENA: od 1 do 10 = 9