V prvem delu zapisa sem na kratko povzel politično dogajanje v prvih 25-tih letih naše države. Seveda je še ogromno stvari, ki jih nisem omenil, ampak, kot sem že omenil, moji zapisi ne bodo temeljili na političnih dogodkih, o katerih je bilo prelito že veliko črnila in ga zagotovo še bo.

Zame  je bilo leto 1991 resnično prelomno, saj se mi je zgodilo veliko stvari, veliko življenjskih dogodkov.

V začetku leta sem dopolnil 23 let.

Seveda so to najlepša leta. Mlad, poln življenjskih pričakovanj. Imel sem dekle s katero sva se spoznala že nekaj let nazaj. Na začetku sva bila samo prijatelja, ker pa ona na začetku ni hotela kaj več kot prijateljstvo, sem se takrat vrnil k svoji bivši punci. Po dveh letih sva se zopet našla in oba sva pričela misliti na prihodnost, na najino skupno življenjsko pot.

Koncem leta 1990 je zanosila in v februarju 1991 sva stopila skupaj pred oltar.

Poroka je bila lepa, civilna na gradu, cerkvena v župniji na Viču. Mnogo let kasneje sem se sicer spraševal, zakaj sploh cerkvena poroka. Cerkvi sem se praktično odpovedal pri 14-ih letih in cerkveno sem se poročil predvsem zaradi mojih staršev.

Neumno a ne?

Tako je pač bilo in tega se ne more spremeniti.

Kot sem že omenjal v svojih zapisih o OSAMOSVOJITVI v nekaj nadaljevanjih, je v Juniju izbruhnila 10-dnevna vojna za Slovenijo.

Že pred tem sem bil seveda v službi, ki sem jo tedaj opravljal, zelo zaposlen. Veliko dni in noči sem preživel na terenu, ko se je pripravljal teren za OSAMOSVOJITEV.

Med vojno sem bil veliko odsoten. Moja žena je bila nekje v 7.mesecu nosečnosti in je čas med vojno preživljala pri svojih starših in vsak prosti čas sem izkoristil, da sem bil z njo.

Avgusta pa sem dočakal moj najsrečnejši dan v življenju, ko se je rodila moja hči. S fanti smo seveda rojstvo dobro zalili.

V tistem času smo se preselili v stanovanje, v hiši mojih staršev.

Žena je bila na porodniškem dopustu, kasneje pa nekaj časa brezposelna.  

Že kmalu po poroki so se pričela trenja med mano in mojo ženo.

Včasih je bilo boljše, včasih je bilo slabše. V mojih zapisih sem veliko pisal o tem, tako, da se v to sedaj ne bom poglabljal, ker poskušam te zadeve pozabiti.

Počasi smo se nekako prebijali skozi prve korake družinskega življenja. Pri nas doma nismo bili zadovoljni. Pričakovali smo bolje razmere za življenje, še posebej pozimi. Imeli smo velike težave s kurjavo, v našem stanovanju je bilo hladno in prišlo je do sporov z mojimi starši, ker niso hoteli kuriti tako kot je bilo potrebno.

Sam sem se znašel »med dvema ognjema«, med mojo ženo in med mojimi starši.

Moram pa poudariti, da sem se vedno postavil za mojo ženo in nikoli na stran staršev.

V službi je počasi postajalo neznosno. Zelo neenakomeren delovni čas, veliko podaljšanj službenega časa in naveličanost je bilo prisotnih in želel sem si zamenjati službo.

Seveda to ni bilo enostavno. Napisal sem ogromno prošenj, ampak sistem mi ni omogočal, da bi tako zlahka zamenjal delovno mesto.

No v letu 1994 mi je to končno uspelo. Lahko rečem, da sem bil zelo zadovoljen, zelo srečen, da mi je uspelo dobiti odlično službo, ki ni vedno enostavna, je pa polna adrenalina in enostavno sem se v njej našel.

Razmere doma, v hiši mojih staršev, so postajale vse bolj nevzdržne in vse skupaj je tudi zelo vplivalo na odnos med mano in mojo ženo.

V letu 1995 pa je le napočil trenutek, da smo kot mlada družinica le zajadrali na svojo pot. Odšli smo na svoje.

Doma se z mojimi starši praktično nismo pogovarjali in ko smo dobili novo najemniško stanovanje, o tem nisem povedal nikomur.

Stekle so priprave na selitev, nakup kuhinje ter nakup otroške in dnevne sobe.

Nekega dopoldneva sem poklical prijatelja in ga prosil, da mi pomaga pri selitvi. Sposodil sem si manjši kamion in odpeljala sva se domov, kjer smo do tedaj živeli.

Ko sva pričela nalagati pohištvo sta se moja starša čudila, kaj za vraga se dogaja. Objasnil sem jima, da enostavno tako ne gre več naprej in da se selimo na svoje. Bila sta zelo presenečena in obenem žalostna. Seveda je to za njiju v majhnem kraju pomenila tudi neke vrste sramota, ker sta ostala sama v veliki, prostorni hiši.

Po odselitvi smo prekinili vse stike za dobri dve leti.

Se nadaljuje……