Priznam , da si nisem ogledal vseh tekem slovenske reprezentance v teh kvalifikacijah.

Kljub naši visoki kakovosti, smo imeli na posameznih tekmah nekaj težav.

Sicer nismo imeli težav s kakovostjo ekipe ampak, po mojem mnenju, bolj z motivacijo, ker se je težko motivirati proti dva tri ali celo več razredov slabšimi reprezentancami. Pa ne le Kosovo ali Bolgarija, če smo pošteni je tudi Ukrajina najmanj za razred slabša kot naša reprezentanca.

Seveda razmišljam kot kavčar in objavljam svoje kavč analize na PW. Za te kvalifikacije nisem nameraval narediti neke kavč analize s podatki o tem, kako je kdo igral oziroma kako je bil uspešen, ker sem gledal premalo tekem in bi bila analiza še manj objektivna kot je sicer ampak podajam bolj posplošeno oceno.

Veseli me, da je kar nekaj mladih igralcev, mladih košarkarjev, ki so bodočnost naše košarkarske reprezentance.

Čas je, da pozabimo na razne Udrihe in Vujačiče, čeprav nista samo onadva kriva, da ne igrata za reprezentanco.

Glede Dončiča pa lahko samo ugibamo, ali je sploh pripravljen igrati za našo reprezentanco ali pač ne. Je še mlad ampak tudi to ni opravičilo, da je raje odšel v ZDA na neke pripravljalne tekme, ker bi ime od priprav in samih tekem na teh kvalifikacijah zagotovo več koristi, saj bi se učil od takšnega mojstra kot je Goran Dragič.

Pa saj vemo, da se lahko marsikaj doseže tudi brez tistega, ki ni na voljo reprezentanci.

Spomnite se Gregorja Fučke, Gorenjec, katerega oče je rojen v Trstu, kot zamejski Slovenec z Italijanskim državljanstvom.

Menda je za neigranje v slovenski reprezentanci najbolj kriv tedanji trener Janez Drvarič, ki ga nikakor ni hotel poslati v igro ne neki reprezentančni tekmi.

Imel je uspešno kariero, kakršno v naši reprezentanci ne bi nikoli imel, razen, če bi bila potem naša reprezentanca z njim toliko močnejša.

Vsi s(m)o ga zmerjali z izdajalcem slovenskega naroda in kadarkoli je gostoval pri nas je doživel pravi koncert žvižgov.

Pozabljamo pa, da smo in imamo tudi v naši reprezentanci kar nekaj tujcev, ki so se odločili igrati za našo reprezentanco.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Fu%C4%8Dka

Kot sem že omenil so bile nekatere igre dobre, nekatere pač slabše, predvsem zaradi same motivacije.

Videli smo preizkušene reprezentance, ki so od sebe, več ali manj, dali to, kar smo od njih pričakovali, pa čeprav je bila kakšna predstava slabša.

Mladi košarkarji se počasi uveljavljajo in te priprave in kvalifikacije so jim prinesle ogromno nekega novega znanja in izkušenj, ker konec koncev nima vsak košarkar privilegija igrati z NBA igralcem tipa Goran Dragič.

Največja kritika pa gre sami zbranosti nekih naših, predvsem višje rastečih košarkarjev, ki so si s svojimi obupnimi poskusi za dosego koša iz prostih metov, nabrali kar nekaj, blago rečeno, pikrih komentarjev nas kavčarjev.

Oprostite, gre za osnovo košarke. Seveda je lahko za zgrešeni met kriva tudi trema, ampak nekateri naši velikani imajo že ogromno izkušenj in tako veliko zgrešenih metov pač ne more biti.

To je pač potrebno vaditi, pa magari 500 metov na trening.

Veliki, žal pokojni Dražen Petrović, sicer ni bil center, ampak lahko je še vedno vzor vsem košarkarjem s svojo vnemo, ki jo je kazal tudi po treningih, ko je ostajal v dvorani in neumorno metal na koš.

Trening, trening in še enkrat trening (po Titu).

Ne glede na zadnjo tekmo v Ukrajini, so naši košarkarji že dosegli cilj, uvrstitev na Evropsko prvenstvo 2017.

Na tem prvenstvu pa bo igra seveda še zelo boljša in motivacija bo na vrhunskem nivoju.