14. februarja pa se je zgodil prvi vrhunec naših udeležencev OI.  Hokejisti, ki nas ponavadi vedno presenetijo, ne glede kdo jim stoji nasproti, so dosegli zgodovinsko, fantastično, šokantno ZMAGO. Premagali so velike Američane.

Tekma se je pričela dokaj dobro, proti koncu prve tretjine pa smo dobili prvi gol. Seveda to ni bilo presenečenje, ker Američani so, ne glede na to, da igrajo brez NHL igralcev, še vedno zelo močni, saj imajo ogromen bazen kakovostnih igralcev.

Ampak naši risi se niso predajali. Priznam, da nisem spremljal celotne tekme, ker je nekaj prišlo vmes. Spremljal sem jo samo preko portala rtvslo.si in po drugi tretjini opazil rezultat 2:0 za ZDA.

Nekako nisem pričakoval, da bi se lahko naši pobrali, še sam ne vem zakaj! Ko sem prišel domov, si pogrel kosilo, sem prižgal TV, da vidim kakšen rezultat so dosegli naši hokejisti.

Ampak tekme še ni bilo konec. Tekla je 58. minuta in rezultat je bil 2:1 za ZDA. Naši so se borili kot risi in ko je Muršak v 59.minuti izenačil rezultat, me je kar dvignilo s stola.

Sledili so podaljški in kaj kmalu zmagoviti gol junaka Jana Muršaka!

Veselje je bilo nepopisno!

Premagali smo hokejsko velesilo ZDA! Ne glede na to, da niso imeli NHL igralcev (saj tudi mi nismo imeli našega edinega velemojstra NHL Anžeta Kopitarja), smo jih nabili!

S tem uspehom so naši hokejisti napolnili časopisne športne stolpce po svetu in spet naredili za prepoznavnost naše države v svetu več, kot katerikoli politik!

Pa smo spet pri alpskem smučanju. Alpsko smučanje je bilo za nas vedno vrhunec olimpijskih iger. Od naših alpincev smo vedno pričakovali veliko, največ.

Res je, da moški smuk ni bil nikoli naša paradna disciplina, čeprav so nas zadnja leta naši smukači velikokrat razvajali z vrhunskimi rezultati in celo z zmagami.

Na letošnjih OI pa od smukačev nismo imeli veliko pričakovanj. Celotna moška smukaška sezona v Svetovnem pokalu je bila bleda. Praktično ni bilo nobene vrhunske uvrstitve.

Naš paradni konj zadnjih dveh sezon Boštjan Kline se je izgubil v povprečju rezultatov. Kaj je krivo, da je Kline v letošnjem letu tako padel pri rezultatih?

Je šlo za slabo poletno pripravo? Gre za pomanjkanje motivacije? Je krivo to, da kondicijske priprave naših smučarjev ne vodi veliki Andrea Massi?

Najbrž vsega po malo.

Zakaj Klemen Kosi, naš večni talent, enkrat ne vznikne kot feniks iz pepela in nas pozitivno šokira z vrhunskim rezultatom?

To so vprašanja, ki se porajajo nam, kavčarjem! 

Nekaj ne »štima«.

Na koncu je bil najboljši Martin Čater, ki si poleg Miha Hrobata (najmlajši) zaslužita dobro oceno.

Kline bi si zaslužil, za svoj nastop, mesto in zaostanek, zadostno oceno. Kosi pa je itak odstopil!

No 15. februarja popoldne pa smo po celotni Sloveniji navijali za naše biatlonce.

Upali smo, da bo naš nesojeni nosilec slovenske zastave, le pokazal vsem dvomljivcem, da je iz pravega testa. Poleg tega smo lahko upali, da se Klemnu Bauerju končno »strga«, da odteče sanjsko tekmo in se bori za medaljo.

Sam potek biatlonske 20 kilometrske preizkušnje je bil fantastičen. Jakov se je vseskozi držal pri samem vrhu in za nameček zadel vseh 20 strelov!

Ko smo spremljali zadnje trenutke tekme, ko se je Jakov boril celo za zlato odličje, smo v očeh začutili solze, solze sreče!

Po mojem prepričanju ni bilo Slovenca, ki ne bi bil ponosen na našega »hrvata«! Na Jakova, ki so ga mnogi troli in kavčarji grozljivo blatili po forumih.

Seveda so si taki dali duška tudi po srebrni medalji Jakova, ampak pustimo jih, naj trpijo ob tem kako težko jim je živeti, predvsem samim s sabo.

Slavje se je pričelo! Prva slovenska olimpijska medalja  v Pjongčangu 2018!

Ali bo ostalo samo pri tej medalji?

Pozabil sem omeniti Klemna, ki je z 15.mestom tudi dosegel vrhunsko uvrstitev. Dovžan in Drinovec pa sta si nabirala izkušnje za naslednje OI.

Se nadaljuje….