Ko sem bil majhen fantič sem se zelo bal zobozdravnika. V mojem rodnem kraju je imel zobozdravnik svojo ordinacijo v Zdravstvenemu domu, ki je bil v bližini Osnovne šole, ki sem jo obiskoval.

Moji starši so me seveda naučili zobne higiene, ki pa je nisem preveč pridno upošteval, tako, da je dokaj hitro nastala kakšna luknjica. Seveda sem z odhodom k zobozdravniku odlašal do zadnjega. Ko pa je bila bolečina že dovolj huda pa sem na koncu le moral zbrati dovolj poguma, da sem odšel na zobarski stol.

Koliko se spominjam je bil nekaj časa zobozdravnik moški, potem pa ženska. Očitno je bilo, da oba nista imela nekega posluha oziroma nekega sočutja do nas malih pacientov in lahko rečem, da nista bila pretirano nežna.

V tistih časih so bili še tisti stari zobarski stoli, pa potem tista hrupna vrtalka, ki si jo slišal že iz čakalnice in marsikateri jo je, ko jo je zaslišal, popihal domov.

Tudi jaz sem velikokrat prestavil obisk zdravnika z različnimi izgovori in sem sestro prosil, da mi prestavi datum na drugi datum.

Seveda v tistih časi ni bilo nobenih injekcij, ki so že nekaj let v rabi, da pri zobozdravniku brez bolečin opraviš kakršenkoli poseg v ustni votlini.

Injekcija se je takrat uporabila le pri »izdretju« zoba ali pri kakšen hujšem posegu.

Moj prijatelj se je prav tako bal zobozdravnika, tako, da je, ko mu je na sredini zgornjih enic nastala luknjica, le to pustil stati in ni odšel k zobozdravniku. Čez 2 leti pa mu je ta luknjica požrla obe zgornji enici.

Jaz sem za silo le obiskoval zobozdravnika kljub velikemu strahu.

Ko sem odšel v srednjo šolo sem mi je prvi dan pripetila »nesreča«, ko sem z zobmi poskušal odpreti mleko v kartonasti embalaži, tako, da se mi je del prednje enice odlomil.

Z obiskom zobozdravnika sem dolgo odlašal in šele po treh letih sem zbral pogum, ker so o tem zdravniku krožile različne zgodbice o tem, kako je grob in neprijazen.

Lahko rečem, da vse to za njega le ni držalo. Popravil mi je nekaj zob, potem pa se je odločil, da mi bo nekaj zob, menda zaradi slabega stanja kar izdrl. No ko mi je izdrl en zob sem rekel »ok, ta je bil res slab«, po drugem zobu pa sem, ko mi je predočil, da bo potrebno odstraniti še 3 ali 4 zobe, zaključil »kariero« pri njemu.

Ko sem se zaposlil sem pričel hoditi v javno zobozdravstveni center ker sem poznal sestro, ki je delala pri tej zobozdravnici.

Pri nekem rentgenskem pregledu zobovja je zobozdravnica opazila, da mi spodaj levo raste modrostni zob, ki pa raste postrani in obstajala je nevarnost, da mi izruva drugi zob. Poslala me je na »operacijo« na Stomatološko kliniko, kjer so mi ta modrostni zob dobesedno izklesali iz dlesni.

V tem času sem tudi prebolel strah pred zobozdravniki in sem z lahkoto zdržal tudi neskončno vrtanje in drkanje v zobno korenino s tistimi majhnimi brusilnimi nitkami.

Lahko rečem, da sem bil zadovoljen z njenimi »uslugami«, dokler nisem dobil nekaj denarja in sklenil, da pa si bom sedaj končno uredil vse zobe, pa naj stane kolikor hoče, ker materiali v javnih zavodih vseeno ne dosegajo tisti najboljših standardov in kvalitete.

Tako sem izvedel za zobozdravstveni center v Ljubljani, ki je imel visoke reference.

Odločil sem se, da se bom znebil vseh črnih plomb in jih nadomestil z, po njihovem, najboljšimi materiali, ki naj bi bili do življenjski.

Seveda sem za te spremembe plačal ogromno denarja. Lahko rečem, da je imel ta zobozdravstveni center ODERUŠKE CENE, saj je bilo potrebno za en sam zob, ki je bil bolan in ga je bilo potrebno najprej pozdraviti in potem na njega dati najboljši material, ki obstaja, tudi preko 300 EUR. Seveda je bila ordinacija in samo delo vrhunsko. Praktično za vsako delo na zobu sem dobil protibolečinsko injekcijo in res je bilo top. Seveda vse razen cene.

Takrat denar ni bil problem, pa sem si uredil skoraj vse zobe.

Za zgornji prednji del mi je zobozdravnik v tem centru izdelal protetični model, oziroma mi je vzel mero in izdal predračun za keramiko v višini cca 2.500 EUR. Ker sem v tistem času zmetal že veliko denarja za te zadeve in imel še druge stanovanjske stroške, sem se odločil, da zadevo za nekaj časa zadržim.

No od tega je potem mimogrede minilo dobrih 5 let in potem sem se le odločil, da poskusim srečo še v kakšnem drugem zobozdravstvenem centru. Tako sem odšel k zelo prijaznemu zobozdravniku z vrhunsko opremo in neskončno prijaznem osebju.

Povedal sem mu za svoje težave in probleme in tako, mi je pričel popravljati prvi zob, ki je imel na sebi material, ki naj bi bil po besedah »oderuhov« najboljši, najkakovostnejši, neuničljiv in menda doživljenjski.

Zobozdravnik mi je slikal omenjeni zob z fotoaparatom prej in po popravilu.  Povedal mi je, da je imel ta zob razpoko in da jo je potem zalil s keramiko. Z majhnim doplačilo sem bil z storitvijo zelo zadovoljen.  Injekcije nisem vzel, ker za tisto malo bolečine ni vredno, da se uporabi injekcija z anestetikom.

Lahko rečem pa, da sem bil zato toliko bolj razočaran s prejšnji zobozdravstvenim centrom, ki mi je obljubljal najboljše materiale, za katere sem plačal oderuške cene.

Seveda mi bo ta zobozdravnik uredil tudi keramični del, ki pa je, ne boste verjeli 2,5 x cenejši od cene, ki mi jo je izračunal prejšni, material pa je enake kakovosti, če ne celo boljši.

Moje mnenje je, da so zobje ena najpomembnejših stvari v življenju. Seveda pa zobovje odvisno tudi od dednih zasnov in moji starši imajo bolj slabe zobe, čeprav to ne more biti izgovor.

Žal mi je le, da nisem upošteval napotkov svojih staršev in prej premagal strah pred zobozdravnikom, pa mi ne bi bilo potrebno v to investirati toliko denarja, čeprav mi ni za to žal niti centa.