Lahko rečem, da imam dobre delovne navade. Delovnih navad so me naučili moji starši. Že ko sem bil mlad fantič slabih 7 ali 8 let, sem opravljal veliko domačih del. Ko je oče gradil našo drugo hišo, se spomnim, da sem kar veliko pomagal. Seveda ne neka težaška dela, ker sem bi le še premlad in še ne dovolj razvit in pri moči, ampak prenašanje kakšnih zidakov, grabljenje peska in manjša dela okoli hiše mi niso ušla.

 

Ker je bil oče po izobrazbi električar je v tistih časih po redni službi, napeljeval elektriko po hišah.

 

Včasih  me je peljal zraven in če se hotel zaslužiti kakšne denarce, sem mu pomagal s kladivom in z macolo delati luknje v zidove za vtičnice in za stikala in delati rove za kable in ostale stvari, ki pritičejo k električni napeljavi.

 

Koncem osnovne šole sem lahko med počitnicami opravljal tudi delo v mizarskem podjetju, ki se je nahajalo v našem kraju (v samostojni Sloveniji je ob lastninjenju že kmalu propadlo), ki je bilo kar dobro poznano tudi na območju bivše Jugoslavije.

 

Spomnim se, da sem takrat za prvo »plačo« odšel v Ljubljano v Tivoli  s prijatelji, kjer smo se celo popoldne vozili z avtomobilčki in uživali. Kupil sem si tudi prvi, leseni teniški lopar, ki sem ga potem zelo redko uporabil.

 

Kot sem že omenil sem že zelo zgodaj opravljal tudi domača, hišna opravila.

 

Vsako soboto sem moral doma v hiši pomiti stopnice v hiši, ki jih ni bilo ravno malo in še spodnji del prostorov v pritličju hiše.

 

Zunaj so me čakale še ene stopnice, ki so bile iz grobega marmorja, tako, da sem moral za čiščenje uporabljati tudi smirkovo krtačo in se jih čistil ko norec.

 

Vsa ta dela sem pač opravil, ne bi rekel, da sem to z veseljem delal, ampak ni bilo druge.

 

Vprašajte me, če sem dobil za to kakšno nagrado?

 

Ja pajade. Kakšno že? Če nisem dobro očistil, sem moral zadevo ponoviti. Kakšno nagrado neki?

 

No te dobre delovne navade sem kasneje še dodelal v srednji šoli, v internatu, kjer je moralo biti vse lepo počiščeno, zglancano in lepo postlano.

 

Vse skupaj pa sem prenesel tudi kasneje v zakon.

 

Seveda je vse to lepo in prav, ampak na žalost sem te delovne navade prinesel in imel samo jaz, ne pa tudi moja, sedaj že bivša žena.

 

Seveda me je ona znala zato zelo dobro izkoristiti.

 

Najprej se je šlo samo za pomoč ob  njenem študiju, ob rojstvu otroka, potem pa je to že prešlo v navado in kmalu so bila vsa gospodinjska in negospodinjska dela na meni.

 

Ker je moja hči edinka, smo jo seveda vsi skupaj zelo razvadili.

 

Jaz sem poskušal zadeve vseeno obrniti v  pravo smer, da bi moja hči dobila dobre delovne navade, ampak sta mi na poti stali tako moja bivša žena, kot njena mati, moja bivša tašča.

 

Šlo je za malenkosti. Šlo ja za razvajanja, najprej seveda mala razvajanja, ko je bila hči še mlajša in se ji je še v posteljo nosilo zajtrke.

 

Saj pravilno, da se otroka malo razvaja, ampak pri nas je šla zadeva tako daleč, da se je to dogajalo vse do srednje šole in še dlje.

 

Moja bivša tašča je šla velikokrat še dlje in je pospravljala sobo od tamale, ko je bila ona v šoli.

 

Sploh se ni zavedala, da ji s tem dela samo eno veliko škodo, ne pa uslugo ali pa da bi jo za to imela tamala kaj bolj rada.

 

 

Pa ne gre za to, da tamala ne bi hotela delati. Nasprotno, velikokrat je hotela kaj sama narediti, se naučiti, ampak smo ji vsi raje odnašali rit. Še vedno ne vem zakaj.

 

 

Priznam, da je bila tudi moja krivda, da sem vsem domačim, po domače odnašal riti in zaradi ljubega miru po stanovanju postoril vse kar je bilo potrebno.

 

Lahko mirno priznam, da sem bil velika copata.

 

Ko pa sem se odselil od doma, pa je bilo vse na njiju, tako, da sta morali obe sedaj te delovne navade pridobiti in oživiti.

 

Zase lahko rečem, da sem z dobrimi delovnimi navadami samo pridobil, saj sem potem, ko sem nekaj časa živel sam, odlično vozil.

 

Znal sem skrbeti za dom, znal sem skuhati in vse mi je dobro teklo.

 

Nikoli in nikdar, pa nisem doma, ko sem bil še fantič, za domača opravila dobil kakšne denarne nagrade. Samoumevno je bilo, da je delo pač potrebno opraviti in da ne pričakuješ, da boš za to plačan. Imel si dom, imel si hrano, imel si oprane gate, ja kaj pa bi še hotel?

 

Ko se pogovarjam s sodelavci, prijatelji, znanci pa slišim mnogo zanimivih stvari. V teh časih je mladina zelo drugačna, kot smo bili mi.

 

Menda se dogaja, da jih veliko, za to, da doma pospravijo svojo sobo, da odnesejo smeti ali da posesajo po stanovanju, da pokosijo travo okoli domače hiše, dobi denar, kot nagrado staršev.

 

Mnogo otrok enostavno starši ne morejo več premakniti, da opravijo domača dela, na drugačen način, kot da jim to plačajo.

 

HALOOOO.

 

Je to normalno?

 

Drugo pa je, če na primer, tako, kot moji starši, nagradijo vnuke, če jim pokosijo travo ali prekopljejo vrt ali jim grejo v trgovino.

 

Tukaj  pa je, vsaj po mojem mnenju prav, da jih nagradijo, seveda v mejah normale.

 

Po mojem tudi ni nič narobe, da otork dobi nagrado za dober uspeh v šoli, ker je to le neka motivacija. Seveda brez pretiravanja.

 

Nikakor pa ne morem sprejeti tega, da bi otroku plačal za to, da doma posesa, pomije posodo, pospravi svojo sobo ali pomije kopalnico.

 

Seveda se vse te delovne navade, ki smo jih pridobili v otroštvu, v odrasli dobi, nekje poznajo in so nam močno v prid pri sami zaposlitvi, v skupnem gospodinjstvu, ko se poročimo, pri sami vzgoji otrok.

 

V službi lahko takoj opaziš, kdo ima dobre delovne navade, kdo pa je lenuh,ki ne zna nič narediti sam in za vsako stvar prosi za pomoč.

 

Sam priznam, da sem ga pri vzgoji tamale močno polomil, vsaj v tem delu, da ji nisem dal delovnih navad, kot jih imam sam. Res pa je, da sem bil sam dokaj nemočen, saj sem ima dve močni nasprotnici, ki sta delovali na tak način, da sta tamali »delali usluge« in najbrž sta pri sebi mislili, da delata prav, da olajšata otroštvo in življenje otroku.

 

Misli, da sta kasneje obe spoznali, da sta ji s tem delali samo veliko škodo, ker mnogo lažje si je delovne navade pridobiti, ko si še otrok, kot pa pozneje, ko se postavljen pred dejstvo, da si pa za vse sam.

 

Seveda si je tudi moja tamala pridobila delovne navade in pridno dela tako doma, kot v službi, tako, da večje škode ni bilo.

 

Bi ji bilo pa na trenutke vseeno lažje, če bi že od malega dobila dobre delovne navade.

 

V mnogih družinah pa gredo seveda v druge skrajnosti.

 

Nekje pa morajo že majhni otroci skrbeti za vse, njihovi starši pa izležavajo in se pustijo streči. Velikokrat se zgodi, da morajo potem ti otroci že kmalu odrasti, saj ko so malo večji in dobijo bratce ali sestrice, potem že kmalu začeti skrbeti še za njih.

 

Ti imajo seveda pozneje v življenju odlične delovne navade, nimajo pa praktično nič od otroštva.

 

Vsaka stvar mora pač biti zmerna.