Žarka Lauševića se spomnim še iz odlične jugoslovanske nadaljevanke »SIVI DOM«. Odličen igralec, ki se mu je življenje v trenutku obrnilo na glavo. Leta 1993 je namreč v Podgorici ubil dva fanta in enega huje ranil.
Več si preberite spodaj v recenziji založnika in seveda v sami knjigi, ki se bere kot neki dnevniški zapis dogajnja v zaporu, takoj po incidentu in jo ZELO PRIPOROČAM.
Založnik o knjigi
Knjigo Leto mine, dan nikoli (Godina prođe, dan nikad) je na podlagi svojih zaporniških zapiskov napisal Žarko Laušević, v drugi polovici osemdesetih eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev bivše Jugoslavije in pozneje novonastale federacije. Med liki, ki jih je upodobil, se ga večina gotovo spomni kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot partizanskega poročnika iz filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Toda leta 1993 se mu je sredi blesteče igralske kariere življenje nenadoma obrnilo na glavo. V Podgorici je bil namreč vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. Tragedija je sovpadla s krvavim razpadom Jugoslavije, ki ga je od leta 1993 naprej Laušević preživljal v zaporu. Avtorjevo doživljanje časa – osebnega in družbenega – se tako odvija skozi neusmiljeno izkušnjo zapora, ki mu vseskozi botruje preizpraševanje krivde in krivice.
Leto mine, dan nikoli utripa v ritmu avtorjevega osebnega doživljanja, neposredno. Zdaj se bode s spominom na sam usodni dogodek, potem izdela mini študijo sojetnikov in celice, se pozabava iz zaporniških okoliščin, zateče v spomine na mladost ali kakšen anekdotičen dogodek iz igralskega sveta, včasih zabeleži le droben detajl ali miselni preblisk, drugič skoraj esejistično razpreda o različnih temah (in tako denimo pride do ene najbolj izvirnih definicij svobode: promenada lastne golote!), ne izogne pa se niti najbolj ranljivim ali tabuiziranim intimnostim.
Med temi pripovednimi skoki, ki jih povezuje kronološki potek, spretno slogovno krmari, besedilo pa kljub breznu, kamor ob težki preizkušnji znova in znova strmoglavlja, večkrat prešpika z odlično ironijo in humorjem. Lauševićeva pretresljiva iskateljska knjiga, ki je v državah bivše Jugoslavije zbudila veliko zanimanja tako med bralci kot kritiki, v Srbiji pa postala celo najbolj prodajana knjiga zadnjih nekaj desetletij, tako iz nenavadnega zornega kota odslika neko izgubljeno preteklost, osebno tragedijo ter sam razpad Jugoslavije, njen pisec pa se izkaže za avtorja, ki ima poleg igralskega tudi velik literarni talent.
Po knjigi je bil posnet tudi film z naslovom "LAUŠ".
OCENA: od 1 do 10 = 9
Komentarji (10)
Jan 30, 2016
1
štulič hvala za tvoje dragoceno mnenje. Nihče ne more oprostiti zločina, sploh pa ne umora ali uboja. Tudi Lauš ne pričakuje, da mu bo oproščeno in tudi mi bralci mu ne dajemo odpuščanja. Po njegovih navedbah oziroma navedbah vpletenih, seveda tistih preživelih, je prišlo do spleta nesrečnih okoliščin, ki je Lauša posrkalo v zločin. Šlo je za uboja in za povzročitev hude telesne poškodbe, ki naj bi po navedbah Lauša, povzročila samoobramba oziroma skrajna sila in nagon po preživetju. Seveda pravo resnico pozna samo on, njegov brat in preživeli.
Jan 30, 2016
0
Ne morem mimo primerljivosti avto-biografskega doživljanja "dejanja" Lauševića, s fiktivnim romanom F.M. Dostojevskega, Zločin in Kazen! Umor, oz. uboj "iz afekta" ne razreši dušo pred odgovornostjo. Ona bojuje lastne bitke, da bi doživela katarzo? Hjah... :( Kdo pa lahko oprosti nečedno dejanje? Okolje, sodišče, Bog? Nihče! Duša oz. zavest, sploh če je Slovanske sorte :) trpi in ji niti sveta smrt ni odrešujoča. Sicer izreden izbor kjer pogrešam tvoje mnenje, Mikey!? ;) https://youtu.be/zeYNSIsn21I :/ razen, 9_ke, ki je zelooo visoka ocena... no!:?
Jan 30, 2016
1
Tudi jaz bom mogoče prebrala od tebe predlagano knjigo! (Če mi uspe.) Tako lepo je, ker obstaja veliko vrednih knjig!
Jan 30, 2016
1
Hvala Ana. Tudi meni je naslov odličen. Gre seveda za dneve, ki jih "Lauš" preživlja v zaporu, ki se vlečejo v nedogled. Si bom zapisal spodnji naslov.
Jan 30, 2016
0
Leto mine, dan nikoli! Kakšen naslov!! Ob tem sem iskala po spominu naslov ene dobre knjige ... takle je, priporočam v branje: Dan daljši od življenja ... (Avtor je Čingiz Ajtmatov.)
Jan 29, 2016
0
Ja Ness Blue, meni je bila knjiga zelo všeč in upam, da čimprej kje "ujamem" tudi ta dokumentarni film "LAUŠ".
Jan 29, 2016
0
Kostin mozeg in Sponko lahko tudi za 720 ali 1080 stopinj... HE HE HE.... sem že popravil nonsens ;)
Jan 29, 2016
1
Tole je res odlična knjiga! Pretresljiva, življenjska, me je pa presenetilo, kaku mu je kljub vsemu uspelo ohraniti dobršno mero humorja. Vredno branja!
Jan 29, 2016
1
Grozno! (360°) In zdaj vse od začetka :-o
Jan 29, 2016
1
To mora biti pa strašanski šok, ko se ti življenje obrne za 360 stopinj. Pa kaj veš, ju je ubil do smrti?