Jutro rahlo belo je,
ko v moj raj zaidem
zopet na pogovor,
zaupam se naravi,
ki spoštljivo
me posluša,
tam odložim
ponavadi
ves svoj tovor.
Mi ne skače v besedo,
tiho gleda me v oči,
ne komentira,
v sebi nosi skrb
do moje tožbe,
ko skrbno
razlagam ji,
kako moj svet
se mi podira.
Ni ji mar vrem